Soodvisnost in dinamika soodvisnih odnosov

Soodvisnost je kontroverzen termin, pri čemer se termin uporablja predvsem v bolj laičnih krogih in redko med strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Soodvisnost dejansko ne predstavlja koncepta s področja duševnega zdravlja temveč predstavlja medosebno dinamiko dveh ali več oseb, ki jih karakterizira patološka notranjepsihična odvisnost. Prav zato je soodvisnost pogosto napačno razumljen koncept. V njegovem ožjem pomenu se termin soodvisnosti uporablja za opisovanje patološke dinamike v odnosih, ki jih karakterizirajo relacijski vzorci, pri katerih se ena ali več oseb zanaša na drugo osebo pri omogočanju nezdravega vedenja, druga oseba pa takšno vedenje omogoča. Najbolj tipični primeri takšnih odnosov so odnosi med odvisnikom od drog ali alkohola in osebo, ki odvisnost - pogosto z racionalizacijo - omogoča.

Termin soodvisnost se je sprva pojavil v okolju okrevanja od zasvojenosti z alkoholom in drogami, pri čemer se je uporabljal za opisovanje predvsem partnerskih in širših družinskih odnosov, kjer sta partner ali družina odvisnika zavestno ali nezavedno omogočala destruktivno vedenje osebe. Ker je takšno vedenje pogosto racionalizirano kot primerno – na primer, da bi odtegnitev osebe od drog ali alkohola lahko dodatno pripomogla k njeni destruktivnosti – družina oziroma partner odvisnika pogosto pripomore ne k rešitvi situacije temveč k njenemu poglabljanju. Pri tem je pogosto razlog za partnerjevo omogočanje destruktivnega vedenja prav partnerjeva lastna odvisnost od destruktivne osebe, s čimer omogočanje destruktivnosti povzroči, da osebi ostaneta v toksičnem odnosu, da bi se s tem obe izognili občutku zapuščenosti.

Soodvisnost ni niti uradna diagnoza, niti se kot diagnoza ne uporablja med psihoterapevti in drugimi strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Le-ti, ko delajo s težavami v soodvisnih odnosih, običajno ne uporabljajo termina soodvisnosti za opisovanje ali diagnosticiranje težav svojih klientov ali pacientov. Namreč, ker soodvisnost opisuje zgolj dinamiko v odnosu ne pa psihopatologije oseb, ki so v soodvisnem odnosu udeležene, se je v psihoterapevtskem procesu potrebno osredotočiti na notranjepsihično dinamiko, ki botruje medosebni odvisnosti osebe in ne soodvisnemu odnosu kot takemu.

Žal pa je dolgotrajna uporaba termina soodvisnosti v laičnih okoljih povzročila razmah tega termina, kar je povzročilo, da se je le-ta preoblikoval iz koncepta, ki opisuje posebno dinamično razmerje med "omogočevalcem" in "odvisnikom", v izraz kateremu sedaj pritiče tako širok pomen, da ena definicija soodvisnosti več ni mogoča. Prav zato se danes že skoraj vsak odnos, ki ga zaznamuje medosebna odvisnost enega ali obeh partnerjev, smatra za soodvisen odnos.

Glavne značilnosti soodvisnosti

Žeprav je bila sprva definicija soodvisnosti ozka in je opisovala nezdrave odnose v katerih družina ali partnerji omogočajo destruktivne vzorce osebi, ki se spopada z odvisnostjo od drog ali alkohola, pa soodvisnosti, kot jo smatramo danes, ni omejena le na takšne odnose. V širšem pogledu lahko rečemo, da so glavna značilnost soodvisne osebe vstopanje v odnose z drugimi odvisnimi posamezniki. V teh odnosih oseba postavlja potrebe drugih pred svoje lastne, pogosto na svojo lastno škodo, vse z namenom, da prepreči, da bi ostala sama in doživela občutek zapuščenja.

Osebe s težavami s soodvisnostjo nezavedno iščejo odnose, ki jih lahko nadzorujejo, da bi se izognile občutku zapuščenosti. To jih pogosto pripelje do iskanja nekoga, ki se prav tako spopada z medosebno odvisnostjo ali je na kakršen koli drug način odvisen od svojega partnerja ali družine.

Oblike soodvisnih odnosov

Dinamika soodvisnih odnosov se lahko kaže na različne načine:

• Nasilje v odnosih: Odnosi, ki jih karakterizira nasilje so navadno soodvisni – torej temeljijo na psihološki oziroma medosebni odvisnosti, ki je pogosto prisotna pri enem ali obeh partnerjih. V nasilnih odnosih se lahko soodvisnost manifestira tako, da oseba, ki je žrtev zlorabe, prevzame vlogo skrbnika svojega nasilnega partnerja, kar lahko vključuje praktične naloge ali pa bolj pogosto zadovoljevanje psiholoških potreb nasilnega partnerja. Nasilje v soodvisnih odnosih lahko vodi do racionalizacije nasilja in samokritike žrtve zaradi zlorabe. Psihološka odvisnost žrtve pogosto preprečuje, da bi se osvobodila nasilnih odnosov, zaradi česar jih veliko kontinuirano vstopa v takšne odnose.

• Narcistični odnosi: Soodvisnost se pogosto pojavlja v partnerskih odnosih oseb, ki se spopadajo z narcistično osebnostno motnjo ali imajo zgolj značilnosti narcizma. Takšni odnosi ponavadi temeljijo na nadzoru, ki ga narcis izvaja nad svojim partnerjem. Partner narcistične osebe običajno nudi psihološko podporo za narcistovo napihnjeno samopodobo. Ker je narcizem zakoreninjen v nezavedni občutkih negotovosti, manjvrednosti in sramu, soodvisni partnerji narcističnih posameznikov pogosto ščitijo narcista pred temi občutki. Z drugimi mesedami, če narcis ne bi kontroliral svojega partnerja in, če partner ne bi bil odvisen v odnosu z narcisom, bi se narcisistični posameznik lahko soočil s strahom pred zapuščenostjo ali občutkomn nekompetentnosti in brezmoči. Tako lahko, na primer, soodvisni partner omeji svoje socialne stike ter svoj krog prijateljev ali se umakne iz socialnih in delovnih obveznosti, da bi preprečil, da njegov narcisitični partner občuti negotovost ali ljubosumj. V primeru, ko partnerji narcisov obiskujejo psihoterapijo, morajo le-to pogosto zapustiti zaradi pristiska svojih narcističnih partnerjev, ki se počutijo vedno bolj prestrašene in ranljive ter zato izvajajo dodaten nadzor nad svojim partnerjem.

• Skrbnik drugih: Soodvisna oseba lahko prevzame vlogo skrbnika, kar postane temelj njenega samospoštovanja in občutka identitete. Primer tega je oseba, ki posveti svoje življenje vzgoji otrok in zadovoljevanju čustvenih, poklicnih in praktičnih potreb partnerja ter se pri tem počuti neizpolnjeno. Soodvisne osebe pogosto razvijejo zamere do nenehnega zadovoljevanja potreb drugih, saj pri tem opažajo, da drugi ne počnejo enako zanje. Uravnoteženje lastnih potreb s potrebami drugih je lahko izziv, ki jih pripelje do izčrpanosti. Ko tak posameznik spozna, da njihove lastne potrebe ne bodo nikoli zadovoljene dokler tega ne bo storil sam, se običajno pojavi občutek brezupa, obupa in na koncu depresije.

• Zloraba substanc: Zloraba substanc lahko spodbuja soodvisne vzorce ter ustvarja cikel iz katerega oseba težko pobegne. Soodvisnost in odvisnost od substanc se pogosto pojavljata z roko v roki. Dinamika med odvisnikom in »omogočevalcem” v soodvisnih odnosih lahko omogoči razcvet zlorabe substanc medtem ko lahko odvisnost poglobi soodvisne vzorce.

• Nejasne medgeneracijske meje: Soodvisnost ni izolirana zgolj na partnerske odnose. Pogosto se namreč pojavlja tudi med starši in njihovimi odraslimi otroci. Toksični odnosi med starši in otroki lahko privedejo do nejasnih medgeneracijskih meja ter do odvisnosti tako staršev od svojih odraslih otrok kot tudi odraslih otrok od svojih staršev. Ta odvisnost lahko privede do tega da se posameznik osredotoča na skrb za starša namesto na svoje ostale odnose v odraslosti ali celo odnose s svojim partnerjem oziroma sekundarno družino. Prav tako je pogosta čustvena odvisnost pri kateri oseba nosi čustveno breme svojega starša ter vzdržuje toksičen odnos s svojim staršem zgolj z namenom, da se starš ne bi počutil zapuščenega, osamljenega ali manjvrednega. Nekateri takšne odnose s svojimi starši doživljajo kot ujetost, medtem ko jih drugi doživljajo kot nekaj, kar je primerno in čemur se sami ne želijo odpovedati. Slednji imajo tako slabši potencial za napredek in resne spremembe v psihoterapiji.

• Družinska soodvisnost in nejasne medgeneracijske meje: Toksišni odnosi pogosto zaznamujejo ne le medosebne odnose posameznika temveč tudi odnose celotnih družin. Takšen primer so družine, kjer se se lahko vsi odrasli bratje in sestre posvečajo soodvisnim odnosom s svojimi starši, pri čemer sami zanemarjajo svoje sekundarne družine – tako svoje partnerje kot lastne otroke. Tako lahko odrasli bratje in sestre skupaj prevzemajo skrb za starša – tako praktično, čustveno ali finančno – tudi v primerih, ko je starš popolnoma sposoben skrbeti zase. Soodvisne osebe ki se pretirano osredotočajo na svojo primarno družino pričnejo pogosto začnejo zanemarjati svoje sekundarne družine, saj so patološke medosebne vezi z njihovimi starši premočne, da bi se lahko takšnim toksičnim odnosom lahko zoperstavili.

Razvoj soodvisnosti

Medosebna odvisnost - in s tem soodvisnost - vedno izhaja iz travme v otroštvu ter travmatičnih odnosov, ki jih je oseba imela kot otrok predvsem s svojimi starši. Osebe, ki so doživele travmo v otroštvu in razvile negotov stil navezanosti v odrasli dobi, imajo večjo verjetnost, da bodo kazale značilnosti psihološko oziroma medosebno odvisne osebnosti. To pa jih naredi bolj dovzetne za to, da kasneje v življenju oblikujejo soodvisne odnose.

Parentifikacija ali tako imenovana zamenjava vlog med staršem in otrokom je zato pogost dejavnik pri razvoju soodvisnosti. Starši parentificiranih otrok so bili pogosto sami patološko odvisni od svojih otrok, kar je pomenilo, da so lastne strahove pred zapuščenostjo in osamljenostjo uravnavali s pomočjo patološke navezanosti na lastne otroke. To vključuje tudi odnose, kjer sta bila eden ali oba starša nasilna med seboja ali do otroka. To je lahko spodbudilo otroka, da je pri tem, ko je poskušal preprečiti nasilje, zanemaril svoje potrebe in se posvetil potrebam svojega starša.

Na primer, posameznik se v psihoterapiji lahko prične zavedati, da je to, kar je sprva interpretiral kot starševo ljubezen, v resnici bil odraz starševe kontrole, zadušljive patološke odvisnosti od otroka ter na nek način izkoriščanje otroka za zadovoljevanje lastnih potreb starša. Takšna spoznanja parentificirane osebe v njeni odraslosti so lahko emocionalno izjemno zahtevna, saj sprožajo občutke izgube identitete, drastične spremembe slike preteklosti, spremembo percepcije lastnih staršev in sveta v katerem oseba živi, pa tudi občutke krivde, sramu, besa, zamere in zmede. Vse te občutke je potrebno v okviru psihoterapevtskega procesa primerno metabolizirati.

Pogosti komorbidni simptomi medosebne odvisnosti in soodvisnosti

Soodvisnost je kot katera koli druga oblika odvisnosti povezana z različnimi simptomi in komorbidnimi duševnimi stanji in duševnimi motnjami. Eden najbolj prevladujočih simptomov je depresija, ki se običajno pojavi, ko oseba v soodvisnem odnosu ne more doseči občutka lastne vrednosti s tem, da zadosti potrebam drugih. Pri tem je posameznik pogosto pahnjen v občutek obupa in brezupa, ki ga začuti, ko spozna, da morda njegove lastne (zgodnje) potrebe ne bodo nikoli zadovoljene. To je lahko zavestna ali nezavedna izkušnja, ki pa je pogosto šokantna za osebo, ki jo doživlja.

Drugi simptomi lahko vključujejo anksioznost, občutke brezsmiselnosti in brezciljnosti, povprečnost, občutek praznine, osamljenosti ali zapuščenosti. Soodvisnost je prav tako povezana z višjimi ravnmi somatskih simptomov, ki zajemajo različne fizične bolezni ali fizične simptome. Ti simptomi so pogosto tudi nezaveden način na kakršnega soodvisna oseba vzbuja zaskrbljenost v drugih in s tem uravnava občutke zapuščenosti in osamljenosti.

Dodatna komorbitna duševna stanja in duševne motnje, ki jih opažamo pri osebah z visoko ravnijo medosebne odvisnosti in soodvisnosti, vključujejo tudi motnje hranjenja in osebnostne motnje.

Kako se soodvisnost razlikuje od medosebne oziroma notranjepsihične odvisnosti?

Pogosto prihaja do zmede glede razlike med konceptoma soodvisnosti ter medosebne odvisnosti oziroma notranjepsihične odvisnosti – torej, odvisnosti kot osebnostne značilnosti. Soodvisnost je zgolj eden od mnogih načinov manifestacije medosebne odvisnosti.

Ker je soodvisni posameznik sam izjemno medosebno odvisen, prevzame vlogo skrbnika in oblikuje soodvisne odnose z drugimi odvisnimi posamezniki z namenom, da bi se zaščitil pred osamljenostjo, občutki zapuščenosti in nezadostnosti.

Poudariti je potrebno, da ko govorimo o medosebni odvisnosti, govorimo o pretirani ali patološki odvisnosti, ki pa se razlikuje od svoje zdrave različice, saj izhaja iz posameznikovega zavestnega ali nezavednega prepričanja, da ni sposoben odraslega življenja. Patološka odvisnost vključuje tudi zanašanje na druge, da bi nadomestili pomanjkljivosti v občutku lastne vrednosti in pomanjkanju samopodobe.

Psihoterapija in obravnava soodvisnosti

Psihoterapija soodvisnosti je lahko zelo različna in se običajno razlikuje glede na uporabljeni psihoterapevtski pristop. Da pa bi imela dolgotrajni učinek, mora biti osredotočena na reševanje temeljne notranjepsihične odvisnosti osebe, kar za določene pristope – kot je na primer vedenjsko-kognitivni, ki se običajno osredotoča na miselne in vedenjske vzorce povezane s soodvisnostjo – ne velja.

Po drugi strani pa bo pri psihoterapevtskih pristopih, ki se osredotočajo na vir psihološkega trpljenja, fokus psihoterapije na reševanju notranjih konfliktov – torej vzroka medosebne odvisnosti namesto vedenja ali miselnih vzorcev soodvisne osebe. To vključuje procesiranje travm iz otroštva in njihovega vpliva na identiteto posameznika, način na kakršnega vidi druge, njegove odnose ter kako doživlja svet. Pri tem se je potrebno zavedati, da ko je psihoterapija notranjepsihične odvisnosti osredotočena na spremembe lastnosti in delovanja osebnosti, postane psihoterapevtski proces za posameznika zelo zahteven. Zavedanja osebe glede preteklih neizpolnjenih potreb in travmatičnih izkušenj namreč povzroči bolečino in trpljenje. Takšna psihoterapevtska obravnava medosebne odvisnosti je pogosto povezana z višjimi stopnjami opustitve terapije, saj lahko posameznik sabotira terapijo, da bi se izognil bolečini, ki jo ta prinaša.

Kot vidimo gre pri soodvisnosti za pojav, ki opisuje patološke medosebne odnose v katere vstopajo posamezniki, ki imajo težave z medosebno odvisnostjo, le-ta pa je del delovanja osebnosti in ne odnosa kot takega. Prav zato psihoterapevtska obravnava posameznikov, ki vstopajo v tovrstne toksične odnose ne sme obsegati zgolj njihovih vedenjskih vzorcev temveč mora biti usmerjena v procesiranje notranjepsihičnih vzrokov za medosebno odvisnost – torej, nezavednih notranjih konfliktov, ki botrujejo temu, da je oseba nagnjena k vstopanju v soodvisne odnose.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: Codependency and the Dynamics of Codependent Relationships

Viri:

Gabbard, G. O., & Crisp‐Han, H. (2016). The many faces of narcissism. World Psychiatry, 15(2), 115–116.

Zivkovic, A. (2023). Dependent Personality and Interpersonal Dependency: At the Intersection of Developmental, Identity and Interpersonal Aspects. British Journal of Psychotherapy, 39(1), 212–231. https://doi.org/10.1111/bjp.12802