Travma v otroštvu lahko vpliva na razvoj identitete in s tem karakterizira romantične in druge pomembne odnose v odrasli dobi.

Življenje brez odnosov je paradoksalno lahko indikator medosebne odvisnosti, parentifikacije ter navezanosti na travmo.

Želja po uspehu, neodvisnost, ambicioznost in perfekcionizem so pogosto posledica travme, ki jo je povzročila parentifikacija.

Spiritualni obvod predstavlja kompenzacijo za pomanjkanje identitete ter odraz nezavedne navezanosti na travmo iz otroštva.

Občutek manjvrednosti je pogosto podcenjen pojav v psihoterapiji. Svoj vpliv ima namreč lahko tudi na to kako oseba dojema svoje odnose.

Neodločnost in zadržanost pri vstopu v psihoterapijo je lahko del nezavednega odpora do psihoterapevtske spremembe.

Soodvisnost predstavlja dinamiko toksičnih odnosov, ki temeljijo na medosebni odvisnosti.

Nezavedna fantazija deluje kot paradoksalna blazina, ki ščiti pred brezupom, ki ga prinaša resničnost posameznikovih partnerskih odnosov.

Nezavedna navezanost na travmo je lahko razlog za neprestano vstopanje v toksične odnose ali pa za težave pri ohranjanju intimnih odnosov.

Težave v odnosih so lahko znak nerešenih notranjih konfliktov – bremena, ki ga nosimo iz otroštva. Vendar pa, po drugi strani, mirnost v...

Kar ponavadi razumemo kot narcizem, predstavlja zgolj enega od podtipov, pri čemer ostali pogosto ostajajo neopaženi.

Čeprav se tega ne zavedajo, se narcisi pogosto znajdejo v odnosih kjer so izrabljeni na podoben način kot sami izrabljajo druge.

Parentifikacija pomeni obrnjeno vlogo med staršem in otrokom. Otrok postane čustveni skrbnik svojih staršev.

Narcisi se pogosto zatečejo k nezvestobi kot begu pred dolgčasom ter kot odziv na njihovo nesposobnost združiti spolnost z ljubeznijo.

Parentifkacija je pojav, ki ponazarja zamenjavo vlog med staršem in otrokom. Pojavi se lahko v obliki funkcionalne parentifikacije, pri...