Psihoterapija in svetovanje
Fokus psihoterapije
Psihoterapija vključuje delo z različnimi psihološkimi težavami, ki se lahko pojavijo bodisi v obliki simptomov, slabe samopodobe, težav v medosebnih odnosih ali zgolj negativnega pogleda na življenje.
Pri psihoterapevtski obravnavi se osredotočamo bolj na ozadje takšnih stisk kot neposredno na stisko samo. Velikokrat namreč našim psihološkim težavam, duševnim stiskam ter medosebnim težavam botrujejo ponotranjeni vzorci iz preteklosti - predvsem tisti, ki so natali kot posledica trvmatičnih izkušenj. Izvor težav je zato redko neposredno dostopen zavesti, pri čemer pa je vloga psihoterapije ravno to, da jih ozavesti ter integrira.
Tako se na ravni simptomov lahko pojavljajo simptomi kot so na primer anksioznost, depresija, tesnoba, občutek osamljenosti ali odtujenosti, brezup, nesmisel, različne oblike odvisnosti, pomanjkanje samozavesti, samo-sabotaža, težave z jezo in agresijo, obsesivno-kompulzivne lastnosti, motnje hranjenja, težave s spolnostjo, itd.
Na ravni identitete se težave lahko odražajo kot slaba samopodoba, pomanjkanje samozavesti in težave s samospoštovanjem, pogosto v obliki nihanj. Tu lahko zaznamo vse od samokritičnosti do občutka notranje praznine, zmedenosti, izgubljenosti, dezorientacije ali pomanjkanje motivacije pri življenjskih ciljih (tako osebnih kot kariernih).
Notranje težave posameznika se ponavadi preslikajo tudi v težave v medosebnih odnosih. Pri tem se velikokrat soočamo z odvisnostjo in soodvisnostjo od odnosov, težave z avtoriteto in izogibanje konfliktom, separacijski strahovi ter strah pred zavrnitvijo, izgubo lastne identitete in občutka lastnega jaza v odnosih, težave z navezanostjo (attachment), spopadanje z občutki zavrnjenosti, ponavljajoči se manipulativni odnosi, nenehno soočanje s ponavljajočimi se težavami v odnosih, občutek neizpolnjenosti v odnosih ter občutki izgube svobode ali občutek ujetosti v odnosih.
Izvor teh težav navadno sega v negativne izkušnje v zgodnjem življenju. Navadno, bolj ko so zgodnje izkušnje travmatične (na primer v primeru travm iz otroštva), težje so posameznikove težave v odraslem življenju.
Pri psihoterapevtski obravnavi bo osredotočenost obravnave predvsem na negativne zgodnje izkušnje in njihove posledice – torej posledice, ki botrujejo simptomom in drugim duševnim težavam in ne neposredno na simptome kot take. Namreč, cilj psihoterapevtske obravnave je odprava vzroka duševnih in težav v odnosih in ne zgolj simptoma kot takega.
Aleš izvaja psihoterapijo v angleškem, slovenskem in hrvaškem jeziku.
Spletna psihoterapija
V zadnjih letih je razvoj moderne tehnologije ter soočenje s pandemijo povzročilo napredek v izvajanju spletne psihoterapije, ki pa ima svoje specifike.
Pri svojem delu s klienti s celotnega sveta, Aleš izvaja psihoterapoijo tudi preko spleta.
Pristop in filozofija
Psihološke in duševne stiske so v veliki meri odraz in odziv na težke izkušnje in trpljenje, s katerimi nas sooča življenje. Predvsem so pri tem odločilne travmatične in negativne izkušnje iz našega otroštva. Zgodnje travmatične izkušnje lahko vplivajo na našo osebnostno funkcioniranje, s čimer bistveno vplivajo na naše vsakodnevno življenje – torej, kako doživljamo sami sebe, druge, naše življenje in našo okolico.
Ni potrebno, da so negativne izkušnje iz zgodnjega življenja nujno odraz očitne zgodnje travme. Lahko so povsem subtilne in nopazne, vendar lahko, če trajejo predolgo, negativno vplivajo na naše duševno zdravje.
Tu ne smemo pozabiti, da so družbeni, ekonomski, okoljski, družinski, kulturni in finančni dejavniki prav tako pomembni dejavniki pri duševnih obremenitvah in razvoju duševnih težav, pri čemer niso neposredno povezani s konkretno travmatično izkušnjo iz naše preteklosti.
Za obvladovanje negativnih posledic travmatičnih izkušenj so naši umi ustvarili prilagoditvene mehanizme, ki lahko sami po sebi povzročajo duševno stisko. Pogosto vplivajo na način kako vidimo sebe, druge in kako doživljamo svet ter svoje življenje.
Takšni obrambni mehanizmi lahko vplivajo na naše življenje tako skozi težave, ki jih lahko opazimo (npr. občutek lastne vrednosti, tesnoba, depresija, motnje hranjenja itd.), kot tudi na načine, ki jih pogosto nismo zavedamo (npr. vpletanje v nezdrave odnose, impulzivnost, iracionalni strahovi, doživljanje drugih kot manipulativnih, izkoriščevalskih, grozečih, zavistnih itd.).
Večina takšnega notranje-psihološkega procesa poteka izven zavesti posameznika, zato ostaja povezava med našo vsakodnevno duševno stisko in preteklo travmatično izkušnjo večinoma neznana. Odraža se v ravoju ponavljajočih se negativnih vzorcev vedenja, razmišljanja in medosebnih odnosov, ki so lahko boleči in težki.
S pomočjo psihoterapije lahko odkrijemo in osvetlimo nezavedne povezave med preteklimi pravmatičnimi izkušnjami ter našimi duševnimi težavami v sedanjem življenju ter težavami v naših medosebnih odnosih. Prav tako pa nam psihoterapija lahko omogoča posodobitev zastarelih mehanizmov soočanja s psihološko in duševno stisko.
Ker je psihološko in osebnostno funkcioniranje, ter s tem tudi funkcioniranje posameznika v medosebnih odnosih, rezultat številnih edinstvenih življenjskih izkušenj, predvsem tistih travmatičnih, zgodovinsko prevladujoč medicinski model dagnosticiranja in zdravljenja duševnih težav kot edinstvenih in distinktnih duševnih motenj ni dovoljšnji za celostno obravnavo osnovnih vzrokov takšnih težav.
Po drugi strani pa se pri opustitvi zastarelih modelov ne velja zateči k naglici, temveč k razumnemu razmisleku, podprtem z dokazi in strokovnostjo.