top of page

Učinki zgodnje travme na romantične in partnerske odnose

Jan 22

11 min read

Težave s tesnimi odnosi, zlasti romantičnimi oziroma partnerskimi odnosi, so nekatere izmed najpogostejših težav zaradi katerih se ljudje po pomoč zatekajo k psihoterapiji. Pogosto psihoterapevtsko pomoč iščejo, ker pričnejo opažati nezdrave ali celo destruktivne vzorce v svojih odnosih, pa tudi vzorce tega kako doživljajo svoje odnose in kako se ti odnosi ponavadi končajo. Tako se lahko posameznik nenehno spopada s toksičnimi odnosi ali zlorabo, medtem ko se kdo drug počuti neopažen, premalo cenjen, zavrnjen, izkoriščen ali utesnjen. Spet tretji morda težko najde pravega partnerja ter zato prične nad odnosi obupavati.


Težave v odnosih pa so globoko zakoreninjene v naših notranjepsihičnih svetovih, ki jim vladajo pravila določena z negativnimi izkušnjami in travmo naše preteklosti. Naša zgodnja travma vpliva na percepcijo, ki jo imamo o sebi, drugih in o svetu. Pomembni odnosi iz naše preteklosti – predvsem izkušnje, ki smo jih imeli z našimi starši in na splošno znotraj naših družin – se odražajo v naših vzorcih navezanosti v odrasli dobi.


Zgodnja travma in njen vpliv na percepcijo sebe, drugih in naših tesnih odnosov

Da bi našli odgovore na težave, ki jih posameznik ima v svojih odnosih, je potrebno pogledati predvsem v njegov notranji svet in manj v druge ali medosebne odnose kot take. Tudi ko se zdi povsem očitno, da težavam botrujejo njihovi partnerji, dejstvo, da je posameznik partnerja izbral, odraža njegove lastne notranjepsihične konflikte. Namreč, notranja percepcija sebe in drugih je lahko globoko nezavedna in kot taka vpliva nas dinamiko v posameznikovih odnosih ter kako se v odnosih počuti. Omenjeno velja tako za partnerske in romantične odnose kot tudi za ostale socialne in profesionalne odnose ter odnose z družino.


Tisto, kar botruje ponavljajočim se težavami v posameznikovih odnosih je njihov nezavedni notranji občutek sebe, torej lastne identitete, ki se je oblikovala med otroštvom na podlagi posameznikove izkušnje zgodnjih odnosov. Pri čemer pa je samopodoba, kot posledica zgodnje travme, lahko izkrivljena.


Travma iz otroštva, odvisno od njene oblike in resnosti, lahko vpliva na razvoj osebnosti in identitete (Dereboy et al., 2018; Kouvelis & Kangas, 2021). Vpliva lahko na percepcijo, ki jo imamo o sebi in o ljudeh okoli nas ter na način kako doživljamo svet okoli sebe in svoje življenje na splošno.


Razvoj stabilne identitete in zdravih medosebnih vzorcev v romantičnih odnosih

Kako torej poteka razvoj občutka identitete in kako vpliva na odnose?


Otrok čigar starši zadovoljijo njegove razvojne potrebe, bo tovrstne, torej ugodne, izkušnje s starši tudi internaliziral. Preprosto povedano, ko se otrok počuti brezpogojno ljubljenega, pomirjenega v stiski, vodenega; ko se njegove negativne in travmatične izkušnje sproti procesirajo in skupaj s staršem razjasnijo, takrat bo otrok te izkušnje internaliziral kot del svojega notranjepsihičnega sveta – postale bodo del njegove osebnosti. Zgodnji odnosi in izkušnje teh odnosov postanejo izkušnje, ki jih kasneje v odraslosti nosimo kot del sebe – postanejo gradniki naše identitete.


Način na kakršnega je starš doživljal otroka in kako se je otrok počutil med tem, ko je moral, na primer, skrbeti za čustva svojih staršev, oblikuje občutke, ki jih bo o sebi in drugih imela oseba kasneje v svojem odraslem življenju. Oblikuje se percepcija sebe in drugih, ki jo bo oseba doživljala v bližnjih odnosih skozi vse življenje.

Otrok, ki je bil zaželen, slavljen, negovan, spoštovan, dovoljen se izražati ter ločiti se in individualizirati v zdravo neodvisno osebo, bo najveretneje razvil koherenten občutek identitete, se počutil samozavestno glede svojih sposobnosti ter razvil kapaciteto za samopomirjane v stresnih situacijah. Njegova samopodoba ne bo nihala glede na mnenja ali pripombe drugih, niti ne bo odvisna od njegovih odnosov. Razvil bo zdravo obliko neodvisnosti, avtonomnosti in zadostnosti, ki pridejo z utrjenim občutkom samega sebe.


Odrasla oseba s tovrstno izkušnjo otroštva bo verjetno iskala zdrave romantične odnose in ne odnosov, v katere bi vstopala z namenom potrditve njene negativne samopodobe, ki bi utegnila biti posledica njihovih zgodnjih travm. Posameznik se bo zato samozavestno vključeval v odrasle odnose. Pri tem ne bo doživljal samopodobe kot okrnjene ali občutka padca lastne vredenosti v primeru težav v njegovih odnosih – tudi ob zavrnitvi s strani romantičnega partnerja ne.


Zaradi pozitivnih medosebnih izkušenj v otroštvu bo takšna oseba verjetno razvila varen stil navezanosti. Ta jo bo spremljal v njeno odraslo dobo. Na primer, v fazi spoznavanja novega intimnega partnerja takšna oseba najverjetneje ne bo razkrila o sebi preveč in prehitro, prav tako pa ne premalo in prepozno. Enako, oseba intimnih elementov odnosa ne bo pretirano poudarjala ali pa od intimnosti bežala (Mikulincer & Shaver, 2017).


Dozorela in psihološko integrirana odrasla oseba bo iskala romantičnega partnerja, ki je prav tako psihološko odrasel in neodvisen posameznik.


Kako postane zgodnja travma del identitete

Zgodnja travma ima lahko različne oblike. Temelji na različnih negativnih otroških izkušnjah (ACE), ki segajo od najbolj subtilnih do tistih, ki jih lahko štejemo za fizično, verbalno ali čustveno zlorabo. Dejansko se zdi, da ima čustvena zgodnja travma pri tistih, ki trpijo za depresijo in anksioznostjo, bolj škodljiv učinek na odrasle odnose kot fizična travma v otroštvu (Huh et al., 2014).


Zgodnja travma se lahko pojavi tudi v obliki zanemarjanja ali patološki odvisnosti staršev od otroka – torej, implicitnem a nezavednem pričakovanju starša, da otrok zadovoljuje potrebe starša namesto, da bi sam zadovoljeval razvojne potrebe otroka – pojav znan kot parentifikacija. Lahko pa se pojavi tudi v obliki avtoritativnega, nadzorovalnega in kritičnega starševstva, starševe prekomerne permisivnosti ali njegovega zanemarjanja otroka.


Zgodnja travma je lahko subtilna in zato pogosto popolnoma neopažena. Mnogi gredo skozi svoje življenje brez kakršnega koli zavedanja svojih travmatičnih izkušenj in se tega, da so bili travmatizirani velikokrat zavedo šele po vključitvi v psihoterapijo.

Kako postane travma iz otroštva del identitete?


Otrokovo fizično in psihološko preživetje je popolnoma in v celoti odvisno od starša. Prav zato je primarna skrb otroka, da ohrani emocionalno vez s staršem. Ko je starš nekdo, ki je vir zlorabe in travme nasploh, bo otrok kljub temu potreboval tako praktično kot psihološko vez s staršem, saj je zloraba še vedno boljša od zapuščenosti.


Tako se razvije navezanost na travmo – vez, ki se prenese v odraslost kot del posameznikove identitete.


Zaradi potrebe po staršu, ne glede na to kakšen je starš, bo otrok, ki je izpostavljen otroški travmi, nezavedno prevzel krivdo za travmo. S tem, ko prevzame krivdo za zlorabo, lahko otrok preoblikuje realnost zlorabljajočega starša v svojo lastno notranjopsihično realnost, ki je: "Moj starš je dober. Če je do mene slab, je to zato, ker sem 'slab' jaz in ne moj starš." Tako percepcija starša ostane 'dobra'.

Vpliv identitete na odnose v odrasli dobi

Skozi interakcijo s svojimi starši otrok razvije percepcijo sebe in drugih, ki ostane del otrokove identitete in se prenese v njihove odrasle odnose. Nezavedno iskanje potrditve percepcije, ki jo ima posameznik o sebi in drugih – in ki so bile izkrivljene zaradi njihove otroške travme – so večinoma vzrok za nezdrave vzorce v posameznikovih odraslih odnosih.


Pomanjkanje občutka lastne vrednosti, samospoštovanja in samozavesti, dojemanje sebe kot nepomembnega ali neobstoječega, ali kakršen koli drug negativen občutek, ki ga ima oseba o sebi, se tako ponovno izrazi v njenih tesnih odnosih v odraslosti. Raziskave na primer kažejo, da posamezniki z zgodovino travm iz otroštva doživljajo svoje partnerje kot relativno bolj konfliktne kot tisti brez takšnih izkušenj (Busby et al., 2011).


Podobno je tudi z nezavedno percepcijo, ki jo ima posameznik o tem kakšni so drugi. Če nekdo druge doživlja kot manipulativne, zavajajoče, izkoriščevalske, zavračajoče, bo to pogled, ki ga bo skušal ponovno potrditi skozi svoje romantične odnose. Zato bo oseba, ki je bila kot otrok zlorabljena, zanemarjena ali uporabljena za zadovoljevanje narcističnih ali odvisnostnih potreb starša, kot odrasla, podzavestno iskala takšne odnose v katerih bo lahko podoživela podobne izkušnje. Takšna nagnjenost pa ponavadi vztraja kljub najboljšim zavestnim prizadevanjem, da bi se jim oseba uprla.

Podoživljanje zgodnje travme v romantičnih odnosih

Podoživljanje zlorabe

Poglejmo si primer travme iz otroštva v obliki čustvene ali fizične zlorabe s strani staršev.


Ko starš pozroči otroku travmo, na primer v obliki zlorabe, namesto da bi otrok videl starša kot neadekvatnega ali zlonamernega, prične dojamati zlorabo kot odraz svoje lastne temljne neadekvatnosti, manjvrednosti, inferiornosti in nepomembnosti. Ker je otrok ujet v dilemo ali naj prenaša zlorabo in z njo povezano travmo ali pa se sooči z občutkom zapuščenosti, travma postane preferirana opcija.


Zloraba oziroma travma torej, paradoksalno, spremeni otrokov morebiten občutek, da je zapuščen, neviden, nepriznan, nepomemben, v občutek, da je viden in priznan. Z drugimi besedami, sama zloraba omogoča otroku, da se ne počuti zapuščenega, nevidnega in neobstoječega. Na ta način otrok začne travmo dojemati kot obliko potrditve svojega obstoja in svoje identitete. "Če sem zlorabljen, obstajam, sem viden. Če nisem zlorabljen, se počutim nepomemben, neobstoječ in zapuščen." Podzavesten notranjepsihičen zaključek, ki ga otrok nosi na podlagi tega je: "Da bi se počutil viden in obdržal druge blizu sebe, moram doživeti travmo." Tako oseba postane odvisna od negativnih dražljajev.

Tovrstne notranjepsihične zaključke otrok doživlja zunaj svoje zavesti, pri tem pa ostanejo zakopani globoko v nezavednem. Oblikovati pričnejo del njegove identitete in s tem njegove osebnosti in se preko tega prenašajo v odraslost, kjer navadno povzročijo, da se posameznik vključuje v toksične odnose, ki so bodisi očitno zlorabni, bodisi je v njih posameznik uporabljan in obravnavan kot predmet.


Težava je pogosto tudi v tem, da se oseba, ki je doživljala travmo v otroštvu – tudi, če je bilo to v obliki zlorabe – pogosto tega ne zaveda. To ne pomeni, da se oseba travme ne bi spomnila, temveč tudi za to, da oseba, četudi se travme spominja, le-te zaradi delovanja notranjepsihičnih obrambnih mehanizmov ne dojema kot travme. Travma je normalizirana. Posameznik tako razvije slepo pego za zlorabo, kar povzroči, da zloraba ostane neopažena. Ni redko, ko se posameznik prične zavedati negativnih izkušenj iz otroštva, šele po vključitvi v psihoterapijo – preko vpogleda v svoje nezavedne izkušnje.

Obstajajo številni primeri takšnih ponovitev otroške travme v romantičnih odnosih.


Vzemimo na primer osebo, ki se nenehno sprašuje, zakaj se vsi njeni romantični odnosi pričnejo ljubeče, z veliko strasti in zaljubljenosti, končajo pa tako, da je zavrnjena. Ob zavrnitvi ponavadi spozna tudi, da partnerji ponavadi nimajo enakih namenov kot jih je imela oseba sama, zaradi česar ob razpadu veze ponavadi ostane občutek, da je bila izkoriščena. V psihoterapiji nato spozna, da je bila kot otrok njena avtentičnost, zaradi narcizma njenih staršev, zatirana. Ti so želeli, da namesto svojih lastnih sanj, uresniči njihove. Prav tako se lahko prične zavedati, da ponavlja svojo travmo tako, da privlači romantične partnerje s svojo seksualnostjo in išče partnerje, ki se zdijo samozavestni. Vse to povzroči njeno nagnjenost k spoznavanju narcističnih moških, ki pa nimajo sposobnosti za intimnost ter jo dejansko zgolj izkoriščajo za zadovoljevanje svojih lastnih potreb pri tem pa navadno nimajo namena za resnejšo zvezo. V psihoterapiji lahko taka oseba dobi popoln uvid v to, da so jo moški izkoriščali. Takšno zavedanje lahko ne le spremeni njeno izkušnjo z moškimi, s katerimi se je zapletala, temveč tudi njeno izkušnjo same sebe. Spoznavati lahko začne kako se tudi sama vidi kot predmet, ki je na voljo za zadovoljevanje potreb drugih. Zave se lahko tudi kako tesno to odraža njeno otroštvo. Prav v otroštvu je namreč globoko potisnila svojo izkušnjo objektivizacije v nezavedno, da ne bi videla narcizma pri svojih starših in bi jih lahko še naprej doživljala kot ljubeče. Namreč, popolnoma se zavedati tega kako dovoljuje drugim, da jo obravnavajo kot predmet, ji lahko pomaga prepoznati narcizem pri svojih romantičnih partnerjih. To pa lahko povzroči, da se v odnosih počuti manj povezana in ljubljena, kar vodi do občutkov osamljenosti, zapuščenosti, brezupa in obupa.


Ponovitve pretekle travme avtoritarnega starševstva

Ponovitve preteklih travmatičnih izkušenj niso omejene le na očitno travmo. Pojavljajo se pri različnih negativnih izkušnjah v otroštvu in lahko vključujejo kakršnokoli psihološko odtujenost med staršem in otrokom – tudi izkušnje avtoritarnega starševstva.


Otrok, ki ga starši pretirano nadzorujejo, tega morda ne bo doživel kot odraz lastnih negotovosti in odvisnosti staršev, temveč kot dokaz, da mora biti nadzorovan, ker je nesposoben. Na ta način lahko otrok vidi starša kot kompetentnega, medtem ko pripisuje pretirano nadzorovanje starša lastnim pomanjkljivostim. Na ta način percepcija samega sebe kot nesposobnega, odvisnega, neustreznega in nezmožnega spoprijemanja z odraslim svetom postane del otrokove identitete, ki vpliva ne le na njihove odnose v odrasli dobi, temveč tudi na njihov občutek o sebi. Posledično se v odraslosti velikokrat prične nezavedno vključevati v soodvisne odnose.


Ker se takšna osebam, brez usmeritev s strani drugih, težko sooča z odraslim življenjem, pri tem pa življenje dojema kot težko, preobremenjujoče in zmedeno, lahko išče partnerje, ki ji bodo lahko zavestno ali nezavedno nudili usmeritev. Zaradi travme iz otroštva lahko zato razvije odpor do nadzora s strani drugih, pri tem pa jo, paradoksalno, iskanje usmeritve s strani drugih pogosto pripelje v odnose, ki jih karakterizira nadzor. Tako lahko na eni strani goji zamero do tega, da jo v njenih odnosih partnerji prekomerno nadzirajo, kar doživlja kot zadušljivo, omejujoče in kot izgubo svobode. Hkrati pa jo to, da je nadzirana nezavedno privlači, saj jo ščiti pred občutkom izgubljenosti, osamljenosti in brezciljnosti.

Iskanje nasprotja lastnemu staršu

Medtem ko bo posameznik ponavadi nezavedno stremel k temu, da reproducira otroško travmo – tudi na način, da nezavedno išče romantične partnerje, ki imajo značilnosti njihovih staršev – je resničnost običajno veliko bolj kompleksna. Tako se nemalokrat oseba znajde v romantičnem razmerju z nekom, ki je na nek način podoben lastnemu staršu. Vseeno pa ni redko, da se posameznik znajde v romantičnem razmerju z nekom, ki se zdi pravo nasprotje njegovemu staršu. Oseba, ki je svoje starše doživljala kot avtoritarne, kaznovalne, nadzirajoče, agresivne, morda celo sadistične, se zato lahko v življenju nezavedno kontinuirano vpleta v romantične odnose s partnerji, ki se na pogled zdijo precej drugačni od njenih staršev. Morda so umirjeni, zadržani, nezainteresirani, odsotni, depresivni ali soodvisni.


Intuitivno se zdi, da iskanje partnerja, ki je nasprotje avtoritarnemu staršu, lahko predstavlja rešitev proti ponovnemu doživljanju zgodnjih travm. Vendar pa pogosto opažamo, da takšni odnosi lahko prinesejo posamezniku občutek, da ni viden, da mu primanjkuje svobode in da se počuti ujet. Ali pa občutek, da mora posameznik skrbeti za svojega partnerja in delovati kot nadomestni starš. Z drugimi besedami, medtem ko se lahko zdi, da nekdo beži pred travmo preteklosti z iskanjem partnerja, ki je drugačen od tistega, kar je doživel kot otrok, v resnici lahko podoživlja isto travmo z drugega vidika in prav tako na povsem nezavedni ravni.


Za zaključek je potrebno poudariti, da so ponovitve zgodnje travme v partnerskih odnosih zgolj manjši del kompleksnih in večplastnih notranjepsihičnih in medosebnih procesov. Ti procesi so edinstveni za posameznika in jih je zato potrebno diagnosticirati individualno. Čeprav na površju morda ne izgleda tako, skoraj brez izjeme nakazujejo na to, da je medosebna dinamika v odnosu med romantičnima partnerjema neka oblika ponovitve travme iz preteklosti. Da se oseba osvobodi tovrstnih ponovitev zgodnje travme v sedanjosti je pomembno, da notranjepsihične procese prinesemo v zavedanje, jih osmislimo in omogočimo njihovo čustveno procesiranje.



Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor


Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.


Izvornik članka v angleškem jeziku: Effects of Childhood Trauma on Adult Romantic Relationships



Viri:


Busby, D. M., Walker, E. C., & Holman, T. B. (2011). The association of childhood trauma with perceptions of self and the partner in adult romantic relationships. Personal Relationships, 18(4), 547–561. https://doi.org/10.1111/j.1475-6811.2010.01316.x


Dereboy, Ç., Demirkapi, E. Ş., Şakiroğlu, M., & Öztürk, C. Ş. (2018). The relationship between childhood traumas, identity development, difficulties in emotion regulation and psychopathology. Türk Psikiyatri Dergisi, 29(4), 147–156. https://doi.org/10.5080/u20463


Huh, H. J., Kim, S. Y., Yu, J. J., & Chae, J. H. (2014). Childhood trauma and adult interpersonal relationship problems in patients with depression and anxiety disorders. Annals of general psychiatry, 13, 26. https://doi.org/10.1186/s12991-014-0026-y


Kouvelis, G., & Kangas, M. (2021). Evaluating the Association Between Interpersonal Trauma and Self-Identity: A Systematic Review. Traumatology (Tallahassee, Fla.), 27(2), 118–148. https://doi.org/10.1037/trm0000325


Mikulincer, M., & Shaver, P. R. (2017). Attachment in adulthood: Structure, dynamics, and change. (2nd ed.). The Guilford Press.

Aleš Živkovič, MSc (TA Psych.), CTA(P), PTSTA(P)

psihoterapija, svetovanje, klinična supervizija

LONDON

85 Wimpole Street

London, W1G 9RJ

Združeno kraljestvo

LJUBLJANA

Teslova ulica 5

1000 Ljubljana

Slovenija

(začasna lokacija)

© 2025 Aleš Živkovič

bottom of page