top of page

Življenje brez odnosov: paradoks medosebne odvisnosti, travma in parentifikacija

Jan 15

7 min read

Chloe – samska, neodvisna in uspešna poslovna ženska je v okviru svoje kariere delala po vsem svetu. Bila je samostojna, zanesljiva, samozadostna in neodvisna perfekcionistka, ki je izstopala na svojem delovnem področju. Kot mlada strokovnjakinja je presegla cilje svojih vrstnikov in kolegov. Zaradi narave svoje kariere se je trudila najti romantičnega partnerja, ki bi se ujemal z njenim življenjskim slogom – oziroma se ji je to pred vstopom v psihoterapijo zgolj dozdevalo.


Travma iz otroštva, zloraba, zanemarjanje, parentifikacija, medosebna odvisnost in soodvisnost staršev lahko vodijo do medosebne odvisnosti pri otroku. To pa lahko, paradoksalno, povzroči pretirano neodvisnost in samozadostnost posameznika ter posledično življenje brez smiselnih in intimnih odnosov. Pojavi se paradoks kjer se nezavedna medosebna odvisnost manifestira kot svoj lasten negativ – pretirana neodvisnost in življenje brez odnosov.


Paradoks odvisnosti

Kadar razmišljamo o odvisnosti in osebi, ki se z njo sooča, pogosto pomislimo na osebo, ki je odvisna od odnosov ali ne zmore biti sama. Takšna oseba lahko vstopa v soodvisne odnose, se boji zapuščenosti in zavrnitve, ima zapletene ali celo toksične odnose s svojo primarno družino, se bori z nizko samopodobo, občutki nemoči, neadekvatnosti in nesposobnosti. Pogosto se takšen posameznik bori z zasvojenostjo ali motnjami hranjenja.


Vseeno pa si kot medosebno odvisnega posameznika redko predstavljamo osebo, ki ima malo ali nobenih odnosov, je samostojna, pretirano neodvisna, samozadostna, se zdi močna in samozavestna, ima tendenco skrbeti za druge ter redko pokaže potrebo po zanašanju na druge. Oseba, ki se ne vključuje v odnose bodisi prostovoljno – ker ne čuti potrebe – bodisi "slučajno" – ker ji nihče ne ustreza, redko velja za odvisno. Kljub temu pa lahko posameznik, ki živi samsko in neodvisno življenje, dejansko trpi za skrito oziroma nezavedno medosebno odvisnostjo. Klinične izkušnje pogosto razkrivajo, da so posamezniki, ki se zdijo močni in samostojni, nad svojo odvisnostjo presenečeni, ko se le-te pričnejo zavedati v procesu psihoterapije.


Paradoks odvisnosti je pojav, kjer pretirana neodvisnost, zavestni ali nezavedni odpor do vstopanja v medosebne odnose ter pretirana skrb za druge služijo kot psihološka obramba pred odvisnostjo. Paradoks odvisnosti in življenje brez odnosov običajno izhajata iz travme v otroštvu in sta pogosto povezana s parentifikacijo.

Kako odvisnost povzroča življenje brez odnosov

Patološka odvisnost – nekaj kar se v odraslosti manifestira kot pretirana neodvisnost, samozadostnost, izogibajoč stil navezanosti ter življenje brez pomembnejših odnosov, je predvsem povezana s travmo parentifikacije. Zaradi narave parentifikacije, le-ta vedno nakazuje na razvojno travmo. Lackie (1999) je, na primer, primerjal parentifikacijo z disociacijo – slednja je ostanek travme in zlorabe v otroštvu – ter trdil, da sta ta dva pojma "vsaj sorojenca in občasno identična dvojčka." (str. 143)


Kadar otrok doživi razvojno travmo – na primer parentifikacijo – ostane psihološko ujet v infantilnem in odvisnem razvojnem stanju. Čeprav tudi tak otrok fizično odraste, pri čemer se lahko celo obnaša kot prezgodaj odrasla oseba, globoko v sebi ostane v infantilnem razvojnem zastoju. Ta preprečuje čustveno ločitev in individualizacijo od staršev ter prispeva k težavam pri oblikovanju zrelih partnerskih odnosov v odraslosti. Tudi ko se takšna oseba vključi v odrasle odnose, k njim pogosto pristopijo bodisi v psihološki vlogi starša ali otroka svojega partnerja.

Travma v otroštvu in nezmožnost prekinitve starševskih vezi

Travma v otroštvu, vključno z zanemarjanjem in zlorabo, nemalokrat vodi do oblikovanja izogibajočih vzorcev navezanosti, ki vplivajo na to, kako posameznik vstopa v odnose v odraslem življenju in prispevajo k pomanjkanju psihološke intimnosti. Ta proces spremlja visoka raven patološke odvisnosti, ki neizkušenemu očesu lahko ostane nevidna. To lahko velja tudi za psihoterapevta, ko posameznik s težavami v odnosih stopi v psihoterapijo.


Vzemimo za primer posameznico, ki je bila kot otrok žrtev kritičnih, včasih sadističnih staršev, od katerih sta oba izkazovala lastnosti patološkega narcizma. Kot otrok je bila fizično kaznovana, zasmehovana in poniževana. Skozi parentifikacijo so jo naučili, da zadovoljuje potrebe svoje matere in skrbi zanjo, pri tem pa se je morala, ko ji to ni uspelo, soočiti s kaznijo in osramovanjem s strani obeh staršev. Ob izkazovanju žalosti je bila zavrnjena. Njena mati ni prenesla njenih čustev, zaradi česar jih je agresivno zatirala. Kot odrasla oseba, čeprav se je zdela odprta za partnersko vezo, nikoli ni verjela, da bo kdaj našla "pravega partnerja". V partnerskih odnosih je običajno ostala razočarana. Moške, s katerimi se je zapletala, je zaradi njihove osredotočenosti na lastne potrebe, doživljala kot sebične. Čeprav je bila pretirano neodvisna in zato živela samostojno življenje, je ohranjala toksično vez s svojo materjo, ki je diktirala velik del njenega odraslega življenja, pri tem pa ji nikoli ni dovolila, da bi se resnično osvobodila njenega nadzora - fenomen, ki ga posnamo kot navezanost na travmo.

 

Klinične izkušnje kažejo, da sta patološka odvisnost in nezmožnost prekiniti vezi s svojo primarno družino pogost pojav med posamezniki, ki se zdijo navzven samostojni in neodvisni, pri tem pa globoko v sebi ostajajo čustveno odvisni od svojih staršev tudi v odraslosti. To velja tudi za tiste posameznike, ki zaradi preteklih travm zamerijo svojim staršem ter do njih gojijo jezo in prezir. Zamera je le eden od indikatorjev navezanosti na starša ter osebo ohranja patološko povezano v svojo primarno družino, pri tem pa ji otežuje gradnjo lastnih odraslih odnosov. Gre za obliko navezanosti na travmo.

 

Parentifikacija in uničenje odraslih odnosov

Parentifikacija se nanaša na obrnjene vloge med otrokom in staršem, pri tem pa je le-ta ni zgolj praktične narave, temveč predvsem psihološke. Parentificiran otrok mora skrbeti za čustva starša, zadovoljevati njihove čustvene potrebe, pomirjati njihovo tesnobo in strah pred zapuščenostjo ter jih tolažiti v stiski.


Vzemimo za primer mlado žensko, ki je bila kot otrok dolžna pri svoji materi miriti strahove pred zapuščenostjo. V družini je bila smatrana za "mamin biser" in kot nekdo, ki nikoli ne bi zapustil svoje matere. Da bi zadovoljila očetovo narcistično željo po ponosu nad svojo hčero, je morala biti popolna in nadpovprečno inteligentna. V primeru konflikta med starši je bila tista, ki je skrbela za svojo mater in jo tolažila, ko je oče grozil z odhodom. Vloga idealne hčerke, ki tolaži svoje starše in posreduje med njunimi konflikti, jo je spremljala v odraslost, kjer se je izkazalo, da ni sposobna vstopiti v zrele odnose. Ker njene potrebe v otroštvu nikoli niso bile videne in priznane, pri tem pa so bile vedno substituirane s potrebami njenih staršev, se je kot odrasla oseba počutila izgubljeno. Ni vedela, kaj si želi in kaj ji je všeč. V odraslih odnosih se je obnašala kot otrok, ki išče varnost, in ne kot odrasla oseba, ki stremi po zreli intimnosti. Zaradi svoje nezmožnosti oblikovanja zrelih intimnih odnosov se je pogosto počutila nezanimivo in zavrnjeno. Vedno znova je ostajala sama, pri tem pa še naprej vzdrževala toksičen odnos s svojo patološko odvisno materjo.


Parentifikacija, kjer starš nalaga breme svojih potreb otroku in mu s tem dodeli vlogo lastnega čustvenega varuha, otroka pahne v ujetništvo infantilnosti. Otrok ni sposoben emocionalno dozoreti zato večno ostane psihološko odvisen od starša. Psihološka popkovina med staršem in otrokom tudi, ko otrok odraste vzdržuje njegov patološki odnos s staršem ter deluje kot destruktivna sila v ostalih odraslih odnosih posameznika.

Ljubezen, ki je bila odtegnjena, postane ljubezen, po kateri hrepenimo ter se je hkrati bojimo


Ko otrok doživi razvojno travmo, zlorabo ali parentifikacijo, kjer so njegove potrebe ignorirane in nezadovoljene, se njihova prvotna hrepenenja po ljubezni in priznanju starša potlačijo in izpodrinejo iz zavesti. Bolje je namreč ne želeti biti ljubljen kot pa da bi bila ljubezen vzdržana. Bolje je ne ljubiti kot pa da bi bila tvoja ljubezen zavrnjena. Posledično lahko otrok zanika svojo potrebo po odnosih in povezanosti ter rano zavrnitve nosi v odraslost. Globoko v sebi pa takšna oseba še vedno hrepeni po tem, da bi bila videna, priznana in ljubljena ter da bi imela njena ljubezen vpliv na tistega, ki ga ljubi. Zaradi bolečine, ki jo povzroča želja po tem, da je ljubezen vrnjena, oseba prične potrebo po ljubezni zanikati in jo ohranjati nezavedno. Posledično se dojema kot nekdo, ki ne potrebuje nikogar, je samozadosten, pri tem pa lahko celo dojema, da vsi drugi potrebujejo njo.

Notranji konflikti, s katerimi se ti posamezniki pogosto soočajo, vključuje paradoksalne občutke pravega intimnega stika in ljubezni. Posameznik namreč po ljubezni hrepeni, obenem pa mu psihološka bližina v odnosih povzroča izjemno bolečino, saj ga nezavedno spominja na zavrnjeno ljubezen iz preteklosti. Občutek ljubezni, skrbi in biti opažen s strani drugih zato vzbuja ogromno zadovoljstvo, ki ga prinaša percepcija, da je posameznik ljubljen, kot tudi bolečino, žalost, hrepenenje in trpljenje zaradi pretekle zavrnitve. Zadovoljstvo in bolečina sta prepletena.


Življenje brez odnosov tako ni posledica tega, da bi bila oseba morda neuspešna v iskanju bližine, intimnosti in ljubezni. Izvira iz strahu pred tem, da oseba resnično avtentično ljubi in da je ljubezen brezpogojno vrnjena. Izvira iz žalosti in bolečine ob izkušnji nečesa, česar je bila kot otrok prikrajšana ter pomanjkanja nadzora nad tem, da bi to ponovno izgubila v odraslosti.



Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor


Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.


Izvornik članka v angleškem jeziku: A Life Without Relationships: The Dependency Paradox, Trauma, and Parentification


 

Viri:

 

Lackie, B. (1999). Trauma, Invisibility, and Loss: Multiple Metaphores of Parentification. In Chase, N. D. (Ed.). (1999). Burdened children: Theory, research, and treatment of parentification. (pp. 141-153) Sage Publications, Inc.


Zivkovic, A. (2023). Dependent Personality and Interpersonal Dependency: At the Intersection of Developmental, Identity and Interpersonal Aspects. British Journal of Psychotherapy, 39(1), 212–231. https://doi.org/10.1111/bjp.12802

Aleš Živkovič, MSc (TA Psych.), CTA(P), PTSTA(P)

psihoterapija, svetovanje, klinična supervizija

LONDON

85 Wimpole Street

London, W1G 9RJ

Združeno kraljestvo

LJUBLJANA

Teslova ulica 5

1000 Ljubljana

Slovenija

(začasna lokacija)

© 2025 Aleš Živkovič

bottom of page