Odpor do psihoterapije in psihoterapevtskih sprememb

Že samo razmišljanje o pričetku psihoterapije in nato vključitev vanjo je del psihoterapevtskega procesa in s tem del psihoterapevtske obravnave. Nekateri namreč lahko preživijo leta neodločni glede vključitve v psihoterapijio. Razmišljajo in odlašajo preden končno vzpostavijo prvi stik s psihoterapevtom. Pri tem se pogosto počutijo zadržano, ne zavedajo pa se pravih vzrokov svoje neodločnosti. Spet drugi lahko s psihoterapijo dejansko pričnejo, pri čemer se kasneje v negotovosti umaknejo, zgolj da bi se po določenem času ponovno vrnili. Ne glede na to na kakšen način se negotovost pri vstopu v psihoterapijo kaže pa je redko očitno, da odpor do psihoterapije pogosto izhaja iz globjega nezavednega strahu pred globjimi psihoterapevtskimi spremembami. Tovrsten strah je zakoreninjen globoko v nezavednem in navadno ni povezan z razlogi, ki se jih posameznik zaveda v tistem trenutku. Koncept odpora pred psihoterapijo se nanaša na nezaveden odpor, ki se pojavi še preden posameznik prestopi prag psihoterapevtske sobe oziroma še preden vzpostavi kontakt s psihoterapevtom.



Odpor do globjih psihoterapevtskih sprememb

Odpor do psihoterapevtske spremembe je "osnovna nevoljnost za odkrivanje, razumevanje, rast in spremembo." (Blatt & Erlich, 1982, str. 201-202). Tovrsten odpor je del nezavednega prizadevanja do ohranitve občutka lastne identitete, doživljanja medosebnih odnosov ter drugih in sveta okoli sebe. Nezavedna narava odpora do sprememb, ki jih psihoterapija lahko povzroča pa ne pomeni, da se oseba z odporom ne sooča. V resnici je "najboljši odpor tisti, ki ga ne vidiš." (Schlesinger, 1982, str. 31)

Odpor do psihoterapevtskih sprememb se lahko manifestira na različne načine. Lahko se kaže v neudeležbi psihoterapevtskih obravnav, zamujenih seansah, popolnem ali daljšem prenehanju psihoterapije ali pa iskanju panacee v alternativnih oblikah "zdravljenja" in "samopomoči" – kot so psihadeliki.

Odpor do psihoterapije se lahko kaže tudi s projeciranjem notranjih konfliktov na življenjsko situacijo. Posameznik tako lahko išče pot iz lastnega trpljenja tako, da poskuša spremeniti svoje življenje, partnerja, imeti otroke ali zamenjati kariero. Obstajajo pa tudi bolj subtilni načini, kot je na primer, da posameznik v psihoterapiji ne čuti potrebe po diskusiji, sedi v tišini ali pa ne želi sodelovati v psihoterapevtskem procesu.

Odpor do psihoterapije se navadno pojavi, ko psihoterapevtski proces že teče – včasih celo leta po začetku obravnave. Tovrsten odpor je običajen del psihoterapije in se na določen način pojavi pri vsakem klientu. To, da psihoterapevt morda odpora ne zazna, ne pomeni, da le-ta ni prisoten.

Predpsihoterapevtski odpor

Kaj pa tisti odpori pred psihoterapevtsko spremembo, ki jih nikoli nimamo priložnosti raziskati? In kaj je s tistimi odpori, ki sabotirajo posameznikovo psihoterapevtsko spremembo še preden ima le-ta priložnost stopiti v stik s psihoterapevtom? Izkušeni psihoterapevti se dobro zavedajo, da lahko odpori – tako zavestni kot nezavedni – igrajo pomembno vlogo še preden se posameznik sploh vključi v psihoterapijo.

Medtem ko se lahko odpor do psihoterapevtske spremembe lahko pojavi celo pred posameznikovim prvim stikom s psihoterapevtom, pa se s tovrstni odpori najpogosteje pojavijo v inicialni fazi psihoterapevtskega procesa. To je na primer, ko klient kontaktira psihoterapevta in se dogovori za prvi sestanek ali med postopkom inicialne diagnostike. To je čas povečanega strahu, dvoma, oklevanja in občutkov brezsmislenosti. Običajno je prav v tej fazi strah lahko razlog, da se nekdo na koncu ne odloči za psihoterapevtsko obravnavo.

Posamezniki, ki se zaradi predpsihoterapevtskega odpora nikoli ne vključijo v psihoterapevtski proces, žal zamudijo priložnost za raziskovanje nezavednih motivov za svojo ambivalenco. Posledično izgubijo priložnost za rast, ki sledi uvidu v njihovo zadržanost. Spet drugi, ki se morda kljub svojemu oklevanju vključijo v psihoterapoijo, pogosto odkrijejo, da je bilo njihovo oklevanje le vrh ledene gore, pod površjem zavesti pa se skriva še veliko več.

Odpor do identifikacije kot "klient psihoterapije"

Ljudje običajno poskušajo racionalizirati svoj predpsihoterapevtski odpor. Posameznik se lahko prepriča, da psihoterapija ni zanj ali pa se poskuša disidentificirati od tega, da se vidi kot psihoterapevtski klient. To se ponavadi zgodi, ko posameznik pred ali po prvem obisku psihoterapevta prične dvomiti o tem, da so njegove težave primerne za psihoterapijo.

Predpsihoterapevtski odpor se prav tako lahko kaže, ko se oseba še pred pričetkom obravnave prične spraševati ali ji bo sam psihoterapevtski proces sploh koristil. Pogosto je prisoten dvom o tem ali je oseba sploh karakterno primerna za psihoterapijo. Svojo zadržanost lahko posameznik nato racionalizira tako, da terapijo vidi kot "neprimerno" za svoje težave, pri čemer se prepričuje, da je terapija "bolj za druge" kot zanj. Takšen psihoterapevtski odpor je običajno zakoreninjen v dojemanju lastne identitete in posameznikov poskusu, da takšno identiteto tudi obdrži. Pogosto pa je povezan tudi z željo osebe, da je videna kot popolna, brez težav, močna, kompetentna ali samostojna.

Psihoterapevtski odpor, ki se kaže kot dojemanje lastnih notranjih težav kot zunanjih oziroma kontekstualnih

Nekateri psihoterapijo vidijo kot rešiteljico njihovih življenjskih težav. Takšni posamezniki pogosto svoje težave – na primer anksioznost, depresija ali težave v odnosih – dojemajo kot kontekstualne in odvisne od življenjske situacije in ne kot posledico svojih notranjih konfliktov.

Na primer, ločitev ali smrt v družini lahko privedeta do depresije ali dolgotrajnega žalovanja. Oseba lahko nato tak odziv racionalizira kot nekaj normalnega v tovrstni situaciji, pri čemer pa lahko gre za patološki odziv, ki izvira iz stimulacije notranjih konfliktov, ki segajo daleč v otroštvo.

Odpor v obliki zatekanja k drugim oblikam "samopomoči"

Izkušeni psihoterapevti imajo navadno bogate izkušnje s klienti, ki se kontinuirano zatekajo k drugim oblikam "samopomoči" preden se popolnoma vključijo ali predajo psihoterapiji. Takšno zatekanje k alternativnim metodam se lahko opazi tudi pri posameznikih, ki so v psihoterapevtski obravnavi lahko že dlje časa. Navadno se v določeni točki procesa, ko se pojavi odpor do psihoterapevtske spremembe zatečejo k drugim oblikam "osebnega razvoja". Takšne alternativne metode pogosto zajemajo psihadelike, čuječnost in spiritualnost. Nekateri iščejo zatočišče pred svojo bolečino v nenehno novih partnerskih odnosih ali pa neskončno upajo, da se bo trenutni partner spremenil in postal to kar si od nekdaj želijo. Spet drugi se lahko zatekajo k nenehnim potovanjem, poskušajo najti smisel v otrocih in družini ali iščejo "izpolnjujočo kariero".

Podobno velja tudi za predpsihoterapevtski odpor, kjer se nekateri klienti vključijo v psihoterapijo šele po tem, ko izčrpajo prav se druge načine lajšanje svojega trpljenja. Nekateri se leta vrtijo v krogu takšnega iskanja alternativ preden se obupani in z občutkom izgubljenega časa obrnejo na psihoterapevta.

Odpor pred psihoterapevtsko spremembo kot odraz navezanosti na travmo

Odpor pred psihoterapijo je kompleksen in večplasten pojav. Eden od načinov razumevanja tega fenomena je skozi prizmo navezanosti na travmo, zlorabo in negativne izkušnje v otroštvu.

Na primer, oseba, ki je bila kot otrok nadzorovana in podvržena kritičnemu stilu starševstva, se lahko čustveno naveže na to, da je kritično obravnavana tudi v odraslosti. Razvije lahko občutek nesposobnosti in manjvrednosti, ki ga prikriva narcistična fasada lažne samozavesti, samostojnosti in sposobnosti. Takšni posamezniki lahko iščejo odnose, kjer so kontrolirani, ker bi jih drugačen odnos lahko zmedel in vzbudil občutek izgubljenosti in zmedenosti. Zavestno si morda želijo spremeniti in prenehati iskati odnose, ki bazirajo na kontroli, vendar njihova navezanost na nadzor (nekaj kar preprečuje občutke izgube in zapuščenosti) pogosto povzroča odpor do psihoterapevtske spremembe.

Odpori do psihoterapije in psihoterapevtske spremembe zato pogosto odražajo notranjo navezanost na travmo in ohranjajo že znano samopodobo posameznika – četudi je le-ta slaba. "Ščitijo pacienta pred zavedanjem neprepoznanih in neprijetnih elementov v njegovem lastnem psihičnem življenju ter spodbujajo in ohranjajo nadaljnje iskanje izpolnitve neprimernih nagibov, fantazij in odnosov." (Dewald, 1982, str. 48)

Zaključek

Ko govorimo o odporu do psihoterapije oziroma o odporu do psihoterapevtskih sprememb moramo vedeti, da ti odpori niso zgolj občasni negativni dejavniki, ki lahko vplivajo na psihoterapevtski proces. So sestavni del psihoterapije in jih je treba analizirati in obravnavati kot del psihoterapevtske obravnave. Njihova razrešitev je bistvenega pomena pri razrešitvi klientovih notranjih konfliktov. Prava notranja sprememba posameznika se lahko zgodi zgolj s fokusom na tovrstne odpore in njihovo razrešitvijo. Psihoterapevt, ki ignorira ali zanika odpor do psihoterapevtskih sprememb ne bo mogel pomagati klientu do trajne razrešitve njegovih notranjih konfliktov.

Blatt in Erlich (1982) sta slikovito zapisala: "Sposobnost terapevta, da pomaga pacientu postati ozaveščen in razumeti prisotnost ter moč teh odporov, je bistveni vidik terapevtskega procesa." (str. 71)

Na žalost je predpsihoterapevtski odpor, za razliko od drugih oblik odpora, težko obvladljiv, saj lahko sabotira psihoterapevtski proces še preden se ta začne. Kljub temu pa imajo tisti, ki psihoterapiji dajo priložnost in se udeležijo začetne ocene stanja in diagnostike klientovih težav, vsaj nekaj možnosti, da se izognejo sabotaži. Pri tem pa je prav tako bistven dejavnik to, da je psihoterapevt dovolj usposobljen in izkušen, da prepozna psihoterapevtski odpor takoj, ko se ta pojavi.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), PTSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc), pri Evropski zvezi za transakcijsko analizo (EATA) pa je dosegel status PTSTA s področja psihoterapije (PTSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Bil je tudi član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj sodeluje s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: Reluctance to Engage in Psychotherapy and Resistance to Change

Viri:

Blatt, S.J., & Erlich, H.S. (1982). Levels of Resistance in the Psychotherapeutic Process. In P.L. Wachtel (Ed.), Resistance: Psychodynamic and behavioral approaches (pp. 69-91). Springer. https://doi.org/10.1007/978-1-4899-2163-5_4

Dewald, P.A. (1982). Psychoanalytic Perspectives on Resistance. In P.L. Wachtel (Ed.), Resistance: Psychodynamic and behavioral approaches (pp. 45-68). Springer. https://doi.org/10.1007/978-1-4899-2163-5_3

Schlesinger, H. J. (1982). Resistance as process. In P.L. Wachtel (Ed.), Resistance: Psychodynamic and behavioral approaches (pp. 25-44). Springer. https://doi.org/10.1007/978-1-4899-2163-5_2

Turkat, I.D., & Meyer, V. (1982). The Behavior-Analytic Approach In P.L. Wachtel (Ed.), Resistance: Psychodynamic and behavioral approaches (pp. 157-184). Springer. https://doi.org/10.1007/978-1-4899-2163-5_8