Minljivost časa ima lahko učinek podoben psihoterapevtskemu procesu – uničenje posameznikovih sanj in  nezavednih fantazij o idealnem življenju. Srednja leta so tako obdobje refleksije nad lastnim življenjem (Freund & Ritter, 2009); so trenutek, ko se človek ustavi in preveri, kje se je znašel, kar pa le redko poteka le na zavestni ravni. Medtem ko človek na zavestni ravni morda razmišlja koliko let mu je še preostalo in ali bo to sploh zadostovalo za uresničitev mladostniš

Uporaba psihedelikov v terapevtske namene in za potrebe osebne rasti se v zadnjih letih strmo povečuje. Čeprav se nabor raziskav, ki potrjujejo njihov terapevtski potencial širi, se velik del razprav o učinkovitosti in neželenih učinkih še vedno opira na subjektivne, osebne izkušnje uporabnikov. Nekateri podatki sicer kažejo na ugodne rezultate pri zdravljenju duševnih težav, kot so depresija, posttravmatska stresna motnja (PTSD) in odvisnosti, vendar pa ostajajo odprta vpraš

Obdobje srednjih let je pogosto čas nenačrtovane notranje preobrazbe. To je čas, ko pogosto pride do streznitve, soočenja z realnostjo, občutkom izgubljenega časa in neizživetega življenja. Čas, ki mineva razkrije minljivost življenja. Človek spozna, da bo moral opustiti cilje o katerih je sanjal. Pride do soočenja z omejitvami, ki jih prinaša življenje. Mnogi so prisiljeni sprejeti izgubo svojih sanj preprosto zato, ker leta v katerih so se znašli ne dopuščajo več, da bi jih

Želja po uspehu, neodvisnost, ambicioznost in perfekcionizem so pogosto posledica travme, ki jo je povzročila parentifikacija.

Spiritualni obvod predstavlja kompenzacijo za pomanjkanje identitete ter odraz nezavedne navezanosti na travmo iz otroštva.

Neodločnost in zadržanost pri vstopu v psihoterapijo je lahko del nezavednega odpora do psihoterapevtske spremembe.

Nezavedna fantazija deluje kot paradoksalna blazina, ki ščiti pred brezupom, ki ga prinaša resničnost posameznikovih partnerskih odnosov.