Moški brez žensk: moškost in čustvena odtujenost

Hemingwayeva zbirka kratkih zgodb »Moški brez žensk« ostaja danes presenetljivo aktualna. Predstavlja več kot zgolj odsotnosti partnerskih odnosov – odraža globjo čustveno in psihološko odtujenost, s katero se soočajo številni moški. Ti se še vedno borijo z notranjimi konflikti, notranjo odtujenostjo od samega sebe, čustveno izolacijo, osamljenostjo in pogosto globokim občutkom nemoči.

Moški se danes pogosto v tišini in osami soočajo z občutki praznine, odrinjenosti in neadekvatnosti. Soočajo se z izoliranostjo – kot da bi družba poskušala utišati njihovo avtentičnost. Vse to pa prehitro vodi v potrebo po lažni identiteti in lov za življenjam, ki se zgolj zdi, da izpolnjuje. Občutki šibkosti, obupa in izgubljenosti so del boja, ki pogosto ostaja skrit globoko v notranjosti – tam kjer ne ogroža vsemogoče moškosti.

Ko ob navdihu Hemingwaya govorim o  »moških brez žensk«, govorim metaforično, brez domnev o spolni usmerjenosti ali spolni identiteti. »Moški brez žensk« niso zgolj moški, ki imajo težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju globjih partnerskih odnosov – morda zaradi travm iz otroštva, ki se jih morda niti ne zavedajo. Moški brez žensk so prav tako moški, ki morda živijo v obilju partnerskih in drugih odnosov, a kljub temu doživljajo trajno pomanjkanje čustvene povezanosti s samimi seboj in z drugimi. Ti moški se počutijo notranje utišani do točke, ko niso več zvesti niti samemu sebi. Mnogi so že davno obupali in se podredili pričakovanjem drugih in družbe. Nekateri še vedno, bolj kot bi želeli živeti svoje lastno življenje, živijo v nezavednem hrepenenju po idealih, ki jih vidijo v svojih starših.

Takšno notranje izgnanstvo od samega sebe ponavadi ni vidno navzven – velikokrat ostaja nezaveden celo nam samim. Kaže se na subtilne načine: v odsotnem pogledu med opazovanjem igre svojih otrok, v tihi grenkobi ki preveva njihove intimne odnose ali kot konstantno prisotna splošna otopelost. Ti moški nosijo maske navidezne a plitke kompetentnosti, kontrole, brezbrižnosti – a za njimi se skriva globoko hrepenenje po tem, da bi bili videni, razumljeni, sprejeti, predvsem pa izpolnjeni in z občutkom namena svojega življenja. Živijo v temačni izolaciji in praznini svojih notranjih svetov ter premlevajo o življenju, ki bi ga lahko imeli, a ga nikoli ne bodo. S tem se niso pomirili in o tem ne govorijo.

Odtujenost in osamljenost

Notranja odtujenost (alienacija) ni zgolj zavrnitev naše notranje resnice in stika z našim resničnim jazom; ni le zatekanje k lažnim maskam za zaščito ranljivosti. Vpliva namreč tudi na našo resničnost. Čeprav lahko naš lažni jaz približa drugim pa v resnici našo avtentičnost distancira od sveta v katerem živimo in ljudi s katerimi ga delimo.

Čeprav zgodbe o notranji odtujenosti – o odmikih od avtentičnosti k lažni in prilagojeni različici nas samih – niso specifične le za en spol, je v moškosti nekaj, kar dela notranjo odtujenost moških tiho in še posebej grenko obliko trpljenja.

Odtujenost ne pomeni zgolj tega, da nismo tisto, kar v resnici smo. Gre za to, da nismo postali tisto, kar bi lahko bili (Verhaeghe, 2019). To vključuje spoznanje in sprijaznjenje z dejstvom, da človek nikoli ne bo to, kar je upal, da bo, in da prihodnost nikoli ne bo prinesla vsega o čemer je sanjal. Za tiste, ki premorejo dovolj poguma, da ozavestijo svojo notranjo odtujenost, to spoznanje vodi do razumevanja in sprejetja dejstva, da se omejitve življenja ne bodo preoblikovale v prihodnost, ki so si jo ves čas želel.

Družbene vrednote, ki obdajajo moškost – kot so individualnost, neodvisnost, zanašanje nase, dominanca, nadzor, čustvena odmaknjenost in obsojanje šibkosti – pogosto vodijo v nadaljnjo notranjo odtujenost. Čeprav lahko omenjene vrednote, zlasti v kontekstu seksualizacije, nudijo občutek pripadnosti prototipu moškosti, identitete, priznanja in samospoštovanja, lahko hkrati ustvarjajo občutek neresničnosti, neustreznosti in sindrom vsiljivca. Vse to pa vodi do občutkov otopelosti in resignacije, do opustitve vsakršnih prizadevanj za avtentičnost in resničnost. Depresija je le ena od najbolj očitnih posledic takšne moške odtujenosti (Valkonen & Hänninen, 2013).

Osamljenost kot eksistencialno stanje

Odtujenost moških od samih sebe pogosto vodi v vseobsegajoč občutek osamljenosti. Ta osamljenost se lahko kaže v neuspešnih medosebnih odnosih, pomanjkanju čustvene intimnosti v odnosih ter nezmožnosti povezovanja z drugimi.

Moški, ki so morali pozabiti na svoj pravi jaz, pogosto doživljajo posebno obliko notranje osamljenosti. Ta osamljenost, čeprav jo sproži kontekst, ni kontekstualna, temveč gre za notranjo izkušnjo nepripadnosti, občutka, da nisi razumljen, da si neviden in neslišan. To je opustitev lastne avtentične identitete. Je kot ujetost znotraj neprebojnega jedra, kjer sta edini povezavi z zunanjim svetom lažen nasmeh in prikimavanje, včasih pa tudi globoka grenkoba.

Ta večna vseprisotna osamljenost se lahko dotakne vseh vidikov moškega življenja. Je neposreden odmev notranje odtujenosti, zaradi česar moški obupa nad samim seboj v prizadevanju, da bi pripadal in preživel. Morda prav zaradi teh kontekstualnih razlogov, povezanih z družbeno dogmo hegemone moškosti, v kombinaciji z idealizacijo individualnosti, neodvisnosti, samozadostnosti in spolne dominance, moški pogosto postanejo dovzetnejši za osamljenost kot ženske (Nordin et al., 2024).

Moška osamljenost je globoko zakopana skrivnost. Tako trpljenje moških ostaja neizrečeno, njihovo hrepenenje po povezanosti pa pokopano pod plastmi obrambnih mehanizmov in izolacije.

Materinska zlitost in nezmožnost separacije

Eden bolj kompleksnih in pogosto spregledanih dejavnikov moške odtujenosti je pojav materinske zlitosti (maternal enmeshment).

V psihoterapiji pogosto srečujemo moške, ki so jih zgodnji odnosi s preplavljajočimi ali čustveno odvisnimi materami pustili ujete v psihološki infantilnosti in odvisnosti od svojih mater. Ti moški, ki so bili v otroštvu parentificirani, so dobili nalogo zadovoljevanja materinih čustvenih potreb – vloge, ki nikoli ne bi smele biti njihove in vloge, ki v svojem bistvu predstavlja obliko travme v otroštvu.

Pri materah, ki so bile morda same odvisne, lahko moški otrok prevzame vlogo, ki bi jo sicer pripisali partnerju. To je lahko še posebej izrazito pri otrocih, katerih matere so bile bodisi samske bodisi so imele čustveno odsotne zakonce (Hann-Morrison, 2012); v tem primeru je otrok nadomestil vlogo, ki bi jo moral izpolnjevati njegov oče.

Prav tako se pri materah, ki so morda narcistične, otrok nauči prilagajati materinim čustvenim potrebam, pri čemer, ob zanemarjanju lastnih potreb, prednost daje njenim. Narcisi pogosto spregledajo potrebe in čustva drugih, zato narcistična mati morda sploh ne prepozna otrokovih potreb in ga uporablja za lastno čustveno gratifikacijo, ne da bi se tega sploh zavedala – včasih celo misleč, da se požrtvuje. Te ženske same nimajo izoblikovane identitete in preko svojih sinov poskušajo zadovoljiti svoje lastne nezadovoljene infantilne potrebe, ki izvirajo iz njihovih neizpolnjenih otroštev in so pogosto zakoreninjene v njihovih lastnih izkušnjah zapuščenosti, čustvene zanemarjenosti ali drugih oblik zgodnje travme.

Moški, ki so bili žrtve materine parentifikacije in zlitosti, pogosto ostanejo njihovi večni čustveni talci. Svoja odrasla življenja živijo pod budnim očesom svojih mater, ki pogosto narekujejo vsak njihov korak, zavestno ali nezavedno. Njihove matere lahko na njihove romantične partnerke gledajo kot na konkurenco ali grožnjo.

Ta vrsta parentifikacije povzroči, da otrokova identiteta in občutek lastne vrednosti ostaneta odvisna od materinega odobravanja, pa tudi od odobravanja drugih. Čeprav fizično odrastejo, se lahko počutijo kot otroci, ki iščejo potrditev od vseh. V odnosih pogosto čustveno zanemarjajo svoje partnerke, medtem ko se osredotočajo na zadovoljevanje potreb staršev, poslovnih partnerjev in dejavnosti, ki bi jim lahko dvignile samopodobo.

Moški, ki so izkusili materinsko zlitost, imajo težave z intimno povezanostjo v svojih partnerskih odnosih. Morda končajo večno sami, pogosto obremenjeni z odgovornostjo čustvene ali celo praktične skrbi za svoje matere do konca njihovih življenj. Izolacija in samota vztrajata skozi celo življenje, zaradi česar niso sposobni vzdrževati dolgotrajnih partnerskih odnosov.

Nekateri moški morda poskušajo vzpostaviti partnerske odnose, a so pogosto razočarani ob spoznanju, da imajo njihove partnerke svoje lastne potrebe, da živijo svoje lastno neodvisno življenje in da ne podrejajo svojega življenja povsem njim – percepcija, ki so jo ti moški dobili, ko so svoja življenja podrejali svojim materam.

Spet drugi moški morda sploh ne čutijo potrebe po romantičnih odnosih, pri čemer se zavedno posvetijo ali pa udajo odnosom z materjo.

Obstajajo tudi moški, ki jim uspe vzpostaviti dolgotrajne odnose in si ustvariti lastne družine. Kljub temu lahko ostanejo emocionalno fiksirani na svoje matere, pri tem pa se nenehno borijo z nezmožnostjo čustvene separacije in individuacije ter pri tem zanemarjajo svoje partnerke in lastne otroke. Njihova življenja postanejo preokupirana s skrbjo za matere, s čimer lastne družine emocionalno in praktično zapustijo.

Čeprav lahko »moški brez žensk« neizbežnost materine smrti doživljajo kot nekaj bolečega, je misel nanjo lahko tudi osvobajajoč – pri čemer pa občutka svobode v tem primeru ne prinese niti materina smrt. Ko matere ni več, se grenkoba in zamera pogosto povečata, saj na površje izbruhne jeza zaradi uničenja njihovih življenj. Ta jeza pa je lahko usmerjena v njihove partnerke ali kar celoten svet. Jeza na nekoga, ki ga več ni je namreč lahko pretežko breme.

Spolnost, sram in nadzor

Moški, ki so bili parentificirani in zliti s svojimi materami, imajo pogosto težave s spolno intimnostjo v partnerskih odnosih. Intimnost s partnerkami lahko trpi, saj ne morejo združiti odrasle ljubezni z zrelo spolnosti. Nezavedno namreč enačijo ljubezen s skrbjo za druge. To lahko vodi v spolno okrnjene odnose in spolno aktivno nezvestobo.

Medtem ko se nekateri zatečejo k nezvestobi, lahko drugi popolnoma zanikajo svoje spolno življenje. Izkusiti kakršne koli spolne impulze bi jih namreč izpostavilo večji ranljivosti za zavrnitev. Poleg tega se bodo ti infantilni moški – ker je spolnost lahko povezana z zrelostjo – nezavedno izogibali spolnosti, saj lahko svojim materam ustrežejo le, če ostanejo za vedno njihovi lastni otroci in ne moški v zrelih odnosih s svojimi partnerkami.

Zaradi globoko zakoreninjenega občutka lastne neadekvatnosti ti moški pogosto doživljajo strah pred zapuščenostjo in občutek sramu, ki je lahko zaveden ali nezaveden. To jih žene v nadzor svojih partnerk, pogosto prikrito, včasih pa tudi povsem odkrito. Njihov občutek neadekvatnosti je pogosto projeciran na partnerke, zlasti na ženske, ki jih dojemajo kot grožnjo.

Moški, ki so bili žrtve čustveno incestnih odnosov s svojimi materami bodo postali kralji svojih infantilnih otroških gradov, ki jih replicirajo v odraslem življenju, pri čemer pa v resnici ostajajo čustveni otroci. Pogosto izkazujejo narcisizem, zapletajo pa se v soodvisne odnose.

Čeprav se zdi, da skrbijo za potrebe drugih, globoko v sebi pričakujejo, da bodo drugi poskrbeli za njihove. To izhaja iz otroških izkušenj, ko so bile njihove potrebe zanikane, kar jih je vodilo do občutka upravičenosti, da so njihove potrebe brezpogojno zadovoljene v odraslosti. Posledično svoje partnerke obravnavajo kot objekte. Takoj ko partnerka pokaže svoje lastne potrebe in individualnost, »moški brez žensk« to dojemajo kot odsev ali celo dokaz njene sebičnosti, zaradi česar se lahko počutijo zavrnjene, ponižane in nepomembne.

Zaslepljeni z nezavedno fantazijo

Hegemona moškost ni nekaj za kar se moški odloči – ne predstavlja praktičnege uprizoritve vlog, temveč gre za identiteto. Gre za nenehno prisoten proces doseganja idealizirane podobe samega sebe. Ta pa pa je namenjena iskanju pripadnosti ter občutku samospoštovanja in lastne vrednosti. Gre za »projekt« – za stremenje po nečem nedoseženem, nezavedno fantazijo, ki bo za vedno ostala le nedosežen ideal (Karlsson, 2014).

Zasledovanje fantazije, naj bo zavedno ali nezavedno, pusti moškega odtujenega od samega sebe – povzroča grenkobo in otopelost. Gre za zanikanje lastnega resničnega jaza in proces obupavanja nad samim seboj, kar osebo pušča prazno in večno lačno nečesa več.

Medtem ko je moški na začetku svoje odraslosti lahko motiviran z idealizirano vizijo življenjskih cilvjev – čeprav lažno – ter z obeti fantazije o izpolnitvi, idealnem jazu in popolnem partnerskem odnosu, tisti v srednjih letih pogosto spoznajo, da hrepenijo po nedosegljivem. V srednjih letih fantazija o idealnem življenju – hrepenenje po svobodi, izpolnitvi in ljubezni – zbledi, kar vodi v frustracijo in razočaranje.

Ti občutki lahko kulminirajo v jezi, zameri in grenkobi, skupaj z občutki neustreznosti in nemoči. Zamera se lahko preusmeri proti komurkoli, ki predstavlja navidezno grožnjo zavrnitve ali zapustitve – projekcije, katerih žrtve so najpogosteje njihove partnerke.

Moški, ki so morali v otroštvu skrbeti za materine čustvene potrebe, tako nezavedno zgradijo fantazijo, ki temelji na laži, ki so jim jo nezavedno vcepile njihove matere.

Nezavedno sledijo logiki, da bodo, če bodo zadovoljevali potrebe drugih, zlasti matere, zadovoljene tudi njihove lastne potrebe, kar jih bo vodilo k osvoboditvi od materinih potreb, kar pa se nikoli ne uresniči. V odraslosti se ti moški lahko znajdejo v življenju, kjer zadovoljujejo potrebe svojih partnerjev in družin, medtem ko skrbijo za svoje matere, ali pa na uporniški in pravičniški način zadovoljujejo lastne potrebe, medtem ko druge dojemajo kot sebične.

Ti moški se običajno v svoji odraslosti boleče soočijo z realnostjo: njihov trud za zadovoljevanje potreb drugih ne prinaša priznanja, pozornosti ali izpolnitve. Nenehno notranje pomanjkanje in iluzija, da bodo njihove potrebe nekoč končno potešene in da se bodo počutili svobodne od skrbi za druge, počasi vodi v otopelost, brezup, zamero in grenkobo.

Iskanje moškosti zanje lahko pomeni zavračanje tistega, kar dojemajo kot materinsko (Karlsson, 2014). To povzroča notranji boj: medtem ko nezavedno zavračajo materino odvisnost ter se poskušajo ločiti od njenih potreb, hkrati gojijo zamero zaradi čustvene ugrabitve, ki so jo izvedle njihove matere in v kateri se počutijo povsem impotentne. Poskus čustvene separacije jih pogosto pusti z občutkom popolne nemoči, jeze in frustracije.

Jeza, ki jo čutijo je pogosto preusmerjena – vključno na njihove partnerke in svet na splošno. Da bi zaščitili idealizirano podobo o svojih materah, se pogosto zatečejo k cinizmu in sarkazmu. V tem projecirajo svoje globoko notranje nezadovoljstvo s samimi seboj, krivijo druge ali okoliščine svojega življenja, obsojajo svoje partnerke ali celo svoje otroke.

Njihova nemoč pri čustveni separaciji od svojih mater in nezavedna zamera, ki jo ob tem čutijo do njih, se pogosto ponovno odigrava v njihovih partnerskih odnosih, to pa pogosto povzroči, da njihove partnerke zamerijo tako njim kot njihovim materam, da so si podredile svoje sinove.

Zaključek

Tragedija »moških brez žensk« ne leži le v njihovi osamljenosti – tako notranji kot zunanji – ter praznini, ki jo čutijo, temveč tudi v tišini njihovega trpljenja in konstantni eroziji njihovih notranjih svetov. Ti svetovi, nekoč polni potenciala, upanja in sanj, so sedaj prežeti s praznino nezadovoljenh potreb, neizrečenim žalovanjem in spoznanjem o zapravljenem življenju. Ostali so brez samih sebe, odtujeni od bistva tistega, kar bi lahko postali. Njihova življenja se drobijo pod težo neizpolnjenih obljub in identitet, ki ostajajo neoblikovane in nerealizirane. Njihov poskus avtonomnega življenja je bil mrtev še preden so se zavedali, da si želijo živeti.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), TSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc). Ima status učitelja in supervizorja transakcijske analize s področja psihoterapije - Teaching and Supervising Transactional Analyst (TSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik s področja psihoterapije - Certified Transactional Analyst (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične psihoterapevtske prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Je član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva - United Kingdom Council for Psychotherapy (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami (s poudarkom na mejni osebnostni motnji) ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj prakticira s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: Men Without Women: Masculinity and Emotional Disconnection

Reference:

Hann-Morrison, D. (2012). Maternal Enmeshment: The Chosen Child. SAGE Open, 2(4). https://doi.org/10.1177/2158244012470115 (Original work published 2012)

Karlsson, G. (2014). Masculinity as project: some psychoanalytic reflections. NORMA, 9(4), 249–268. https://doi.org/10.1080/18902138.2014.908631

Nordin, T., Degerstedt, F., & Granholm Valmari, E. (2024). A Scoping Review of Masculinity Norms and Their Interplay With Loneliness and Social Connectedness Among Men in Western Societies. American journal of men's health, 18(6), 15579883241304585. https://doi.org/10.1177/15579883241304585

Valkonen, J., & Hänninen, V. (2013). Narratives of masculinity and depression. Men and Masculinities, 16(2), 160–180. https://doi.org/10.1177/1097184X12464377

Verhaeghe, P. (2019). Lacan’s answer to alienation : separation. CRISIS AND CRITIQUE, 6(1), 364–388.