Obdobje srednjih let je pogosto čas nenačrtovane notranje preobrazbe. To je čas, ko pogosto pride do streznitve, soočenja z realnostjo, občutkom izgubljenega časa in neizživetega življenja. Čas, ki mineva razkrije minljivost življenja. Človek spozna, da bo moral opustiti cilje o katerih je sanjal. Pride do soočenja z omejitvami, ki jih prinaša življenje. Mnogi so prisiljeni sprejeti izgubo svojih sanj preprosto zato, ker leta v katerih so se znašli ne dopuščajo več, da bi jih uresničili. To je obdobje, ko se človek zave, da vse tisto o čemer je potiho sanjal, nikoli ne bo dosegel. Obdobje srednjih let zato lahko prinese občutek izgube – ne le izgube mladosti, življenja in preteklosti, temveč tudi občutek izgube prihodnosti – to je prihodnosti, ki smo jo nekoč sanjali in za katero se zavemo, da nikoli ne bo prišla. Posameznik se zato pogosto sooča ne zgolj z izgubo svojih sanj temveč tudi z izgubo upanja, da bodo te sanje kdajkoli postale resničnost.
Čeprav se morda zdi paradoksalno, so ravno posamezniki z bolj izraženimi narcističnimi značilnostmi najbolj dovzetni za krizo srednjih let.
Kriza srednjih let navadno preseneti. Redki so tisti, ki bi pričakoval, da bodo doživeli tak notranji boj v obdobju srednjih let. Pravzaprav se zdi, da so najranljivejša žrtev krize srednjih let prav tisti, ki to najmanj pričakuje. Čeprav se morda zdi paradoksalno, so ravno posamezniki z bolj izraženimi narcističnimi značilnostmi najbolj dovzetni za krizo srednjih let. Pogosto imajo prav ti posamezniki težavo s staranjem (Gabbard v Montero et al., 2013).
In kako obdobje srednjih leta vpliva na tiste z narcističnimi lastnostmi – torej tiste, ki v tem obdobju življenja trpijo najbolj?
Narcizem v obdobju srednjih let
Narcis se navadno s težavo sooči z obdobjem srednjih let – pri čemer to lahko, v nasprotju s prepričanjem mnogih, nastopi že v tridesetih letih.
Nekdo, ki je, na primer, v svojih tridesetih občutek samopodobe gradil preko identifikacije s svojim kariernem uspehom, se pogosto v svojih štiridesetih znajde v situaciji, ko takšen načim iskanja samopodobe več ne prinaša rezultatov.
Narcizem se namreč pogosto opira na ideale, kot so mladost, telesna privlačnost, kompetentnost, intelektualna superiornost, moč in družbeni status. Vse to pa so lastnosti, ki s časom bledijo, zaradi česar se mora posameznik soočiti z realnostjo in omejitvami, ki jih zapveduje življenje. Ker narcisova samopodoba in samopotrditev temeljita na idealih, lahko prav nemoč pri doseganju takšnih idealov povzroči hud udarec za identiteto in samopodobo posameznika.
Nekdo, ki je, na primer, v svojih tridesetih občutek samopodobe gradil preko identifikacije s svojim kariernem uspehom, se pogosto v svojih štiridesetih znajde v situaciji, ko takšen načim iskanja samopodobe več ne prinaša rezultatov. Rezultat je lahko občutek izgubljenega časa, manjvrednosti, nemoči in praznine.
Jaques (1965) opisuje pogoste obrambne mehanizme, ki posameznika ščitijo pred bolečino, povezano z občutkom, da ne dosega svojih notranjih idealov. Med drugim omenja preokupacijo z videzom in zdravjem ter spolno promiskuiteto kot poskus ohranjanja stika z mladostjo. Ko takšni poskusi bega pred samim seboj odpovejo, nastopijo občutki praznine in neizpolnjenosti.
Narcizem in kriza srednjih let se v laičnem diskurzu pogosto pripisujeta predvsem moškim, vendar njuna pojavnost pri ženskah ni bistveno nižja – navadno se le izraža na bolj subtilen način.
Osebe z izrazitimi narcističnimi značilnostmi pogosto poiščejo strokovno pomoč šele pozneje v življenju, največkrat ob soočenju s krizo srednjih let. V mladosti namreč lastnosti, kot so potreba po občudovanju in potrditvi, občutek posebnosti in unikatnosti, ambicioznost ter želja po uspehu, delujejo kot družbeno sprejemljive – celo občudovane. Zaradi tega ostane temeljna patologija, na kateri te značilnosti slonijo, dolgo skrita.
Narcizem in kriza srednjih let se v laičnem diskurzu pogosto pripisujeta predvsem moškim, vendar njuna pojavnost pri ženskah ni bistveno nižja – navadno se le izraža na bolj subtilen način. Na primer, medtem ko je promiskuiteta pri moških lahko očitna, družbeni pritiski pogosto povzročijo, da pri ženskah ostane skrita.
Odločitev za psihoterapijo pogosto sovpada z vrsto narcizma, s katerim se posameznik sooča. Osebe z bolj soodvisnimi in psihološko infantilnimi vzorci običajno poiščejo pomoč ob spoznanju, da njihov življenjski slog in odnosi niso več skladni z njihovo starostjo – pogosto v srednjih ali poznih tridesetih letih. Takrat se pogosto znajdejo osamljene ali izolirane od pristnih družbenih in partnerskih odnosov, saj jih njihov socialni krog prehiti v emocionalni zrelosti in jih spontano »zavrže«.
Druga skupina – posamezniki, osredotočeni na dosežke, kariero in status – pomoč poišče, ko začne njihova produktivnost in družbena prepoznavnost vidno upadati. Ko mladost zbledi in njihovo mesto zasedejo mlajše generacije – kar se običajno zgodi v štiridesetih letih ali kasneje – se pogosto pojavijo občutki nemoči, osamljenosti, povprečnosti, brezupa, praznine in nesmisla. Zmanjšana profesionalna in družbena prepoznavnost neposredno vpliva na samopodobo, kar sproži globoko eksistencialno stisko.
Zakaj obdobje srednjih let predstavlja grožnjo narcizmu?
Narcizem temelji na notranjem – pogosto nezavednem – občutku neadekvatnosti, nemoči, povprečnosti, šibkosti, sramu in praznine. Življenje se zdi povprečno, dolgočasno, brez smisla in pomena. Da bi posameznik ubežal tem občutjem, pogosto išče validacijo, občudovanje in družbeno priznanje, s tem pa se pogosto se oklepajo mladosti, moči in percepcije svoje posebnosti in unikatnosti. Le-to povzroči, da se negativnih občutkov praznine in nemoči niti ne zaveda vse dokler obrambni mehanizmi delujejo.
... v poznih tridesetih ali celo v štiridesetih letih svojega življenja nenadoma ugotovijo, da poskušajo živeti življenje svojih dvajsetih, pri tem pa pogosto ugotovijo, da se je njihov socialni krog pomaknil v naslednje obdobje svojega življenja.
V zgodnji odraslosti se lahko obrambni mehanizmi odražajo v družbeno sprejemljivem življenjskem stilu – na primer intenzivno druženje, prekomerno tvegan življenjski stil, hedonizem, kompulzivnost in impulzivnost v spolnosti, iskanje vznemirjenja, droge, alkohol – vse, kar posamezniku omogoča konstanten stimulus.
Zlasti tisti, ki se borijo z infantilnostjo ali soodvisnostjo, se pogosto zatečejo v hedonizem in beg pred odgovornostjo odraslega življenja. Tako navadno v poznih tridesetih ali celo v štiridesetih letih svojega življenja nenadoma ugotovijo, da poskušajo živeti življenje svojih dvajsetih, pri tem pa pogosto ugotovijo, da se je njihov socialni krog pomaknil v naslednje obdobje svojega življenja.
Mnogi ne prepoznajo, da doživljajo krizo srednjih let, ali pa to dejstvo zanikajo. Simptome, kot so depresija, razdražljivost, občutek praznine, neizpolnjenosti ali močna želja po spremembi, pripisujejo zunanjim dejavnikom. Šele v terapiji pogosto dojamejo, da se soočajo z globoko eksistencialno krizo, ki zahteva sprejetje realnosti: življenje ni, nikoli ni bilo in nikoli ne bo povsem takšno, kot so si predstavljali. Kljub temu mnogi še vedno želijo terapijo uporabiti za prilagoditev okoliščin svojim idealom – namesto da bi sprejeli omejitve in se z njimi pomirili.
Refleksija o življenjskih ciljih ter razkoraku med realnostjo in sanjami lahko sproži panične in impulzivne odločitve (Freund & Ritter, 2009). Zato narcisistični posamezniki pogosto vstopijo v terapijo z občutkom nuje, ki ga spremlja občutek brezupa ali neuspeha (Cohen & Junkers, 2006).
Občutki izgube fantazij so pogosto nezavedni. Posameznik si preprosto reče: »To ni to, kar sem pričakoval.« Posledice so lahko depresija, občutek praznine, otopelost, resignacija, panika, anksioznost, obup, zmedenost, osamljenost ali občutek izgubljenosti.
Občutek osamljenosti in izgube
Osrednja tema krize srednjih let je sprejemanje realnosti in razočaranja, ki ju prinesejo leta. Gre za obdobje, ko posameznik – pogosto nezavedno – prične opuščati svoje sanje in fantazije. Pri narcisih to pogosto pomeni soočenje z dolgočasjem, povprečnostjo in občutkom brezsmiselnosti, ki nastopi, ko se njihove sanje razblinijo.
Nekdo, ki dojame, da njegove sanje o popolnem, izpolnjenem, bogatem in umirjenem življenju niso več uresničljive, pogosto občuti intenzivno osamljenost ...
Kriza srednjih let zahteva pogled onkraj življenjskih ciljev, ki jih nismo dosegli in presega zgolj prepoznavanje škode, ki smo jo povzročili v odnosih z drugimi. To je čas prepoznavanja izgube – izgube preteklosti, mladosti in soočenja z minljivostjo življenja. Najpomembnejša pa je izguba prihodnosti, ki smo jo morda želeli, a je nikdar ne bomo doživeli.
Takšno spoznanje pogosto pripelje do občutkov osamljenosti. Ko opustimo svoje ideale, sanj in ambicije se lahko pojavi občutek osamljenosti in praznine. Gre za globok notranji proces, ki ga ni mogoče preprečiti z zunanjimi dejavniki. Nekdo, ki dojame, da njegove sanje o popolnem, izpolnjenem, bogatem in umirjenem življenju niso več uresničljive, pogosto občuti intenzivno osamljenost, četudi se njegovo življenje v tem času ne spremeni.
Premagovanje krize srednjih let
Kot navaja Gabbard (Montero et al., 2013), se obdobje srednjih let začne, ko se pojavijo težave, in konča, ko te težave prenehajo. Kriza srednjih let se torej lahko zaključi oziroma razreši tudi s samim potekom časa. Razrešitev pa ni vedno linearna in je pogosto odvisna od sposobnosti posameznika, da sprejme omejitve, preoblikuje življenjske cilje ter najde nov smisel in identiteto.
Vendar pa je takšno sprejetje realnosti pogosto izjemno boleče. Zahteva soočenje z dejstvom, da možnosti radikalnega življenjskega preobrata ali celo popolnega preporoda niso realne ter da življenje, o katerem je človek potiho sanjal, ni več dosegljivo.
Berne (1966, 1972) je krizo srednjih let povezal z infantilnimi nezavednimi fantazijami, ki posameznika konstantno motivirajo k zadovoljiti vseh tistih neizpolnjenih potreb, ki jih nosti iz svojega otroštva – potreb, ki mu krojijo življenje, pri čemer pa se jih niti zaveda ne.
Ko se nezavedne fantazije – na primer o popolni ljubezni ali popolnem življenju – z leti razblinijo, posameznik pogosto občuti praznino na mestu tistega, česar v času svojega otroštva nikoli ni prejel. Ta praznina je lahko neizmerna, a žal nikoli ne more biti zapolnjena, kar lahko povzroči obup, resignacijo in osamljenost.
V procesu staranja te fantazije pogosto spontano ugasnejo. Sanje o popolnem življenju ali popolnem partnerskem odnosu zbledijo. Kot je zapisal Jaques (1965), je prav sprejemanje lastnih deficitov tisto, kar prinese mir – in s tem konec krize srednjih let.
Vendar pa je takšno sprejetje realnosti pogosto izjemno boleče. Zahteva soočenje z dejstvom, da možnosti radikalnega življenjskega preobrata ali celo popolnega preporoda niso realne ter da življenje, o katerem je človek potiho sanjal, ni več dosegljivo.
Sprejemanje izgube potenciala po bolšem življenju prinaša bolečino, žalovanje, depresijo in paniko, a hkrati odpira vrata do svobode v realnem, povprečnem življenju, ki ga posameznik že živi.
Zaključek
Ker narcizem temelji na notranji obrambi pred nepopolnostjo, nemočjo, dolgočasjem in povprečnostjo, je v popolnem konfliktu z naravo srednjih let, ki od nas zahtevajo soočenje prav s takšnimi osebnimi in življenjskimi omejitvami. Srednja leta zato lahko narcistično strukturirane posameznike zadanejo nepričakovano in močno. Življenje se pogosto zazdi nesmiselno, prazno, prežeto z občutki neuspeha, sramu, povprečnosti in neizpolnjenosti.
Nekateri poskušajo temu ubežati – na primer s promiskuiteto, pretirano intenzivnim druženjem, dramatičnimi življenjskimi preobrati ali ponovnim iskanjem mladosti. Drugi zapadejo v depresijo, zasvojenosti ali otopelost. A nič od tega ne prinese trajne rešitve. Gre le za tančico, ki prekriva globoko praznino in izgubo upanja, ki se razkrije, ko fantazije dokončno razpadejo.
Luč na koncu tunela predstavlja boleče soočenje s praznino, žalovanje za izgubljenim življenjem in prihodnostjo ter opuščanje notranjih idealov, ki jih nikoli ne bomo dosegli. Odgovor je v sprejemanju, da življenje, ki smo si ga želeli, ni več dosegljivo – a da lahko v realnosti, z vsemi njenimi nepopolnostmi, najdemo notranji mir in občutek izpolnjenosti.
Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), TSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor
Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc). Ima status učitelja in supervizorja transakcijske analize s področja psihoterapije - Teaching and Supervising Transactional Analyst (TSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik s področja psihoterapije - Certified Transactional Analyst (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične psihoterapevtske prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Je član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva - United Kingdom Council for Psychotherapy (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami (s poudarkom na mejni osebnostni motnji) ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj prakticira s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.
Izvornik članka v angleškem jeziku: Narcissistic Fantasy and Midlife
Reference:
Berne, E. (1966). Principles of group treatment. Grove Press.
Berne, E. (1972). What do you do after you say hello? The psychology of human destiny. Grove Press.
Cohen, N. A., & Junkers, G. (2006). On loneliness and the ageing process. In Is it Too Late? (1st ed., pp. 27–39). Routledge. https://doi.org/10.4324/9780429476266-2
Freund, A. M., & Ritter, J. O. (2009). Midlife crisis: a debate. Gerontology, 55(5), 582–591. https://doi.org/10.1159/000227322
Goldstein, E. G. (2005). When the bubble bursts : clinical perspectives on midlife issues. Analytic Press.
Jaques, E. (1965). Death and the mid-life crisis. The International Journal of Psychoanalysis, 46(4), 502–514.
Montero, G. J., de Montero, A. M. C., & de Vogelfanger, L. S. (2013). Interview with Glen O. Gabbard (USA). In Updating Midlife (1st ed., pp. 93–102). Routledge. https://doi.org/10.1159/000227322
