Psihedeliki in terapija: kar ostaja nezavedno in skrito

Uporaba psihedelikov v terapevtske namene in za potrebe osebne rasti se v zadnjih letih strmo povečuje. Čeprav se nabor raziskav, ki potrjujejo njihov terapevtski potencial širi, se velik del razprav o učinkovitosti in neželenih učinkih še vedno opira na subjektivne, osebne izkušnje uporabnikov. Nekateri podatki sicer kažejo na ugodne rezultate pri zdravljenju duševnih težav, kot so depresija, posttravmatska stresna motnja (PTSD) in odvisnosti, vendar pa ostajajo odprta vprašanja glede trajnosti teh učinkov. Prav tako se poraja vprašanje, ali smo priča pristnim strukturnim spremembam v osebnosti ali zgolj sofisticirani obliki lajšanja simptomov.

V nadaljevanju se želim odmakniti od razprave o klinični učinkovitosti uporabe psihedelikov v terapevtske namene. Osvetliti želim nezavedne motive, ki pogosto spremljajo njihovo uporabo – motive, ki so v klinični praksi pogosti, a ostajajo neprepoznani in tudi zato večinoma prezrti. Ti motivi so tesno povezani z zasledovanjem nezavednih fantazij. Pri tem gre pogosto za nezavedni beg pred bolečino, ki jo notranje spremembe prinašajo zaradi soočenja z realnostjo. S tem želim poudariti nevidne in zanemarjene obrambne mehanizme, ki posameznika pogosto odženejo od klasične, predvsem analitične, psihoterapije in kar pogosto botruje uporabi psihedelikov.

Preden se vprašamo, če deluje

Preden se vpašamo o učinkovitosti psihedelikov v terapevtske namene je najprej potrebno razmisliti o kontekstu njihove uporabe.

Zagovorniki te oblike zdravljenja se pogosto sklicujejo na raziskave kot tudi na anekdotične zgodbe o uspehu. Nekatere študije sicer nakazujejo na, na primer, pozitivne učinke psilocibina pri zdravljenju depresije (Andrade et al., 2025; Barnett et al., 2025; Borgogna et al., 2025; Fang et al., 2024; Marchi et al., 2024) in motenj hranjenja oziroma odvisnosti (Piper et al., 2025; van der Meer et al., 2023). Poleg psilocibina so določen potencial – čeprav v manjši meri – pri obravnavi anksioznosti in depresije pokazale ayahuasca, LSD in MDMA (Fluyau et al., 2024; Yao et al., 2024). MDMA se zdi še posebej obetaven v primeru zdravljenja posttravmatske stresne motnje (PTSD) (Shahrour et al., 2024; Sze Jing Yong et al., 2025; Žuljević et al., 2025).

Je pa pri interpretaciji izsledkov raziskav potrebna previsnost. Velik del študij je namreč metodološko problematičnih, prav tako pa se porajajo vprašanja o prenosljivosti izsledkov na splošno klinično populacijo. Prav tako obstaja v veliko primerih tveganje pristranskosti raziskovalcev, ki tovrstne študije izvajajo.

Razkorak med raziskavami in pričakovanji

Kaj je cilj zdravljenja?

Ko razmišljamo o tem, ali psihedelična terapija deluje, moramo upoštevati, da so žal nekatere raziskave neprepričljive oziroma obstaja dvom v njihove izsledke. Četudi določena raziskava prestane kritiko metodološke zanesljivosti, se je potrebno vprašati kaj sploh je tisto, kar želimo zdraviti.

Zaenkrat raziskave kažejo omejen potencial predvsem pri obvladovanju specifičnih duševnih težav – večinoma hude depresije, posttravmatske stresne motnje (PTSD) in odvisnosti od substanc. Podatki se osredotočajo na učinkovitost psilocibina in MDMA v strogo nadzorovanih okoljih, kar otežuje prenoslivost izsledkov v splošno klinično okolje. Posledično psihedelikov klinično še ne moremo obravnavati kot »univerzalnega zdravila« za širši spekter psiholoških stisk.

Iluzija univerzalne uporabnosti

Čeprav nekatere izolirane študije nakazujejo, da bi psihedelična terapija lahko vplivala, na primer, na stile navezanosti (Stauffer et al., 2021), trenutni izsledki tako široke uporabe ne podpirajo. Večina raziskav se osredotoča skoraj izključno na regulacijo simptomov in ne na resolucijo temeljnih notranjih konfliktov, ki so v ozadju posameznikovih duševnih težav oziroma, ki jih povzroča zgodnja travma.

Vzemimo primer posameznika, ki se sooča z depresijo. Če je depresija notranje-psihični rezidual zgodnje razvojne (otroške) travme ali izkušnje parentifikacije, trenutni protokoli v primeru uporabe psihedelikov ciljajo zgolj na simptom depresije in ne na njen izvor. Ne naslavljajo torej notranjih konfliktov ali nezavednih posledic travme – posledice, ki so vtisnjene v posameznikovo osebnostno strukturo in vplivajo na njegovo doživljajnje sebe, drugih, sveta in življenja.

Zavedati se moramo tudi, da se realnost pogosto močno razlikuje od strogo kontroliranih raziskovalnih okolj in protokolov. V praksi opažamo posameznike, ki se za psihedelike odločajo sami – brez strokovne podpore ali z neprofesionalnim vodenjem – pri tem pa jih žene upanje, ki močno presega to, kar potrjuje znanost.

Pogosto se srečujemo z nevarno predpostavko, da lahko psihedeliki služijo kot nadomestek za psihoterapijo. Obstaja nevarna fantazija, da lahko psihedelična izkušnja nadomesti počasno psihoterapevtsko delo pri predelavi notranjih konfliktov. Iluzorno je tudi prepričanje, da lahko psihedeliki »razrešijo« ali »izbrišejo« razvojne travme.

Na primer, oseba, ki se bori s toksičnimi odnosi, soodvisnostjo in strahom pred zapuščenostjo, se lahko zateče k psihedelikom v upanju, da bi tako lahko predelala travmo iz otroštva, ki morda botruje tovrstnim težavam.

Žal pa se brez varnega okvira terapevtskega odnosa to redko konča z globoko notranjo spremembo. Četudi lahko psihedelična izkušnja prinese globok uvid v posameznikovo nezavedno, le redko prinese dejansko razrešitev notranjih konfliktov. Še več, tovrstno »zdravljenje« brez nadzora usposobljenega strokovnjaka pogosto poglobi težave, pred katerim posameznik poskuša pobegniti.

Ključna je notranja integracija

Soares et al. (2022) poudarjajo, da se mnogi uporabniki s psihedeliki srečujejo v obliki samopomoči ali eksistencialnega raziskovanja v zasebnih okoljih, daleč od formalnih psihoterapevtskih tehnik. Njihovi motivi pogosto niso klasični klinični izidi temveč duhovna rast ali iskanje življenjskega smisla (Schutt et al., 2025).

Raziskave potrjujejo, da je integracija osrednja komponenta učinkovitega zdravljenja (Horton David et al., 2021). Uporabniki, ki se zatekajo k psihedelikom zgolj zaradi same izkušnje in pri tem zaobidejo zahtevno, a ključno, komponento notranje integracije, pogosto ostanejo zgolj z uvidom, ki pa žal ne prinese dolgotrajnejše strukturne spremembe. Ostanejo z zavedanjem o svoji notranji bolečini, nimajo pa načina za njeno obvladovanje, kar posameznika lahko postavi v ranljiv položaj.

Nezavedni motivi za poseganje po psihedelikih

Bolj kot izpodbijati učinkovitosti psihedelikov kot orodja za zdravljenje duševnih težav želim v nadaljevanju izpostaviti opažanja iz lastne klinične prakse glede nezavednih motivov, ki jih pogosto zasledimo pri posameznikih, ki se zatekajo k neprofesionalni rabi psihedelikov.

Iluzija takojšnje transformacije

Obstaja globok razkoram med raziskavami in splošno prakso pri uporabi psihedelikov. Namreč, v praksi pogosto opažamo splošno razširjeno in nenadzorovano uporabo psihedelikov za namen osebne rasti, med tem ko se raziskave osredotočajo predvsem na uporabo psihedelikov v primeru specifičnih duševnih težav.

Splošna uporaba tako temelji na predpostavki, da bo pridobitev uvida v lastne notranje konflikte in travme avtomatsko privedla do njihove predelave in razrešitve. Intenzivna psihedelična izkušnja je tako pogosto napačno razumljena kot nadomestek za psihoterapijo.

Neželeni učinek tega je, da novo pridobljeno zavedanje o lastni "senci" brez njene integracije ostaja le to – zavedanje. Prav tako čustveno podoživljanje preteklih travm ni zadostno za njihovo globjo strukturno razrešitev. Nasprotno, pogosto povzroča nepotrebno retravmatizacijo – ključno dejstvo, če upoštevamo, da se večina uporabnikov obrača na psihedelike v iskanju globoke transformacije in ne le lajšanja simptomov (Ley et al., 2025).

Upanje, da bo zavedanje in uvid, v kombinaciji z močnim čustvenim izbruhom (katarzo), neizogibno vodilo v razrešitev je zato zmotno in škodljivo. Psihedeliki so v takšnem kontekstu lahko zgolj katalizator, podobno kot je to uvid v konvencionalni psihoterapiji. Uvid pomaga začeti proces, zaključiti pa ga ne more.

Psihoterapija kot razočaranje

Eden najpomembnejših nezavednih motivov za uporabo psihedelikov v terapevtske namene je fantazija, da bo izkušnja prinesla nenaden trenutek streznitve – začetek novega življenja. Posameznik bo osvobojen vseh emocionalnih bremen preteklosti. Začelo se bo življenje polno smisla in izpolnjujočih odnosov.

Žal pa gre pri tem zgolj za nezavedno fantazijo – željo po panacei, ki izpolni vse v preteklosti nezadovoljene potrebe, ozdravi vse travme in podari takojšnjo razrešitev notranjih konfliktov brez bolečega in kontinuiranega soočanja s preteklostjo.

Obljuba instantne rešitve, ki jo nekateri vidijo v psihedelikih je tudi popolno nasprotje dolgočasnemu, mučnemu in dolgotrajnemu procesu globoke psihoterapije, kar je še toliko bolj opazno v analitično usmerjeni psihoterapiji, kjer je poudarek na razreševanju izvornih notranjih konfliktov in ne le v boju s simptomi.

Globoko psihoterapevtsko delo je po svoji naravi naporno, ponavljajoče, pogosto dolgočasno in v veliki meri pomeni proces kontinuiranega razočaranja. Teden za tednom se človek vrača na isto mesto; notranji premiki so marginalni, počasni in boleči. So pa resnični.

Pri tem pa je pogosto eno najbolj težkih spoznanj dejstvo, da so poleg notranje spremembe, spremembe v posameznikovem življenju izključno njegova osebna odgovornost. Pridobljena svoboda je del zavedanja, da smo za svoje življenje v celoti odgovorni sami. Psihoterapija ni magična sprememba realnosti in življenja, ki ga živimo – je le način kako se z realnostjo, ki si se ji včasih vse življenje izogibamo, sprijaznimo. Ko smo oropani obrambnih mehanizmov, se moramo soočiti s strahom pred svobodno izbiro.

Takšna streznitev sproži psihoterapevtski odpor do spremembe, predčasno prekinitev terapije ali samosabotažo. V svojem bistvu je psihoterapija proces razblinjanja iluzij in razočaranja. Le kaj bi lahko bolj razočaralo kot spoznanje, da terapija, namesto radikalnega novega začetka, le razkrije realnost v kateri živimo, pri tem pa ti pusti popolno avtonomijo pri odločitvi kaj z njo storiti.

Ker psihedeliki ponujajo vabljivo nasprotje dolgočasju psihoterapije, zato jih je zlahka videti kot alternativo in "hitro rešitev". Obljubljajo namreč rešitev brez napora in brez potrebe po korenitih spremembah v sebi in življenju.

Vzemimo primer klientke, ki se bori s hudo tesnobo, za katero se kasneje izkaže, da gre za separacijsko anksioznost in nezmožnost emocionalne osamosvojitve od primarne družine. Na začetku terapije spozna, da je od procesa tiho pričakovala, da bo le-ta "spremenil njeno življenje" – ji podaril varno življenje brez anksioznosti in družino, ki bi jo končno zares "videla" in sprejela. Ko dozori spoznanje, da je odgovornost za spremembo na njej sami in ne na strani družine, bi moral nastopiti čas, ko se notranja preobrazba odrazi tudi v konkretnih dejanjih v njenem življenju. V tem trenutku konvencionalna psihoterapija nenadoma postane grožnja njenemu utečenemu vsakdanu in načinu življenja. To ji kljub trpljenju daje občutek predvidljivosti. Počasno, mučno delo čustvene separacije in individuacije postane prenaporno in preboleče – in prav tu se psihedeliki pokažejo kot izjemno privlačna alternativa.

Iluzija avtonomije

Globoka, analitično usmerjena psihoterapija v svojem jedru temelji na psihoterapevtskem odnosu. Skozi stalnost terapevtskega okvira se gradi trajen psihoterapevtski odnos, ki v klientu prebuja navezanost in – kar je ključno – vzpodbuja zdravo zanašanje na sočloveka. Mnogi iščejo terapevtsko pomoč prav zato, ker je bilo njihovo zaupanje v zgodnjih letih izneverjeno ali zlorabljeno prav takrat, ko so bili najbolj ranljivi. Dolgotrajno delo na odnosu te rane neizogibno znova odpre.

Pri tem pride do ponovitve dinamik zgodnjih odnosov, v katerih se klient lahko počuti popolnoma odvisnega od psihoterapevta. Takšno zanašanje na drugega je za napredek v psihoterapiji nujno, a hkrati izjemno neprijetno, saj v posamezniku sproža globoke občutke ranljivosti in izgube nadzora nad odnosom.

• Pri osebah z anksioznim stilom navezanosti to lahko sproži akutni strah pred zapuščenostjo.

• Pri tistih z izogibajočim stilom navezanosti pa pogosto sproži intenziven strah pred tem, da bi bili "pogoltnjeni", ujeti ali da bi izgubili nadzor nad dinamiko odnosa.

Posameznik tako bije nezavedni boj z dejstvom, da se mora na poti preobrazbe zanesti na drugega – ravno to, kar mu je v otroštvu prineslo toliko bolečine. Čeprav je ta oblika zdrave medosebne odvisnosti (oziroma zdravega zanašanja na drugega) nujen pogoj za predelavo preteklih travm, jo klient navadno subjektivno doživlja kot globoko neugodje in strah, da bi ostal v odnosu ujetnik drugega ali pod njegovim nadzorom.

Če ti občutki v terapiji ostanejo nenaslovljeni, lahko nelagodje v odnosu s terapevtom sproži beg. Psihedeliki v tem smislu ponujajo popolno nasprotje ranljivosti, ki jo zahteva terapevtski odnos. Posameznik se k njim nezavedno zateče, ker v njih vidi možnost za notranjo spremembo, pri kateri mu ni treba prepustiti nadzora terapevtu – ostaja neodvisen od kogar koli. V tem kontekstu je privlačnost psihedelikov prav v tem, da ponujajo iluzijo avtonomije – dajejo utvaro globoke preobrazbe brez potrebe po drugem.

Spiritualni obvod: zloraba duhovnosti kot obramba pred globjimi spremembami

Spiritualni obvod (ang. spiritual bypass) pomeni zavestno ali nezavedno zlorabo duhovnih praks in prepričanj, z namenom izogibanja globokim notranjim konfliktom iz katerih izvira posameznikovo trpljenje (Cashwell et al., 2010; Welwood, 2000; Whitfield, 2003).

Gre za beg v različne oblike "duhovnosti", čuječnosti ali neskončnih tečajev "osebne rasti". Posameznik živi v zmotnem prepričanju, da s tem "predeluje" svojo travmo, medtem ko je njegov dejanski (nezavedni) cilj obiti bolečino in nelagodje, ki sta neizogiben del globokega terapevtskega procesa in iskrenega pogleda na lastno življenje.

Z begom v "poduhovljene" izkušnje se posameznik paradoksalno izogne dejanskemu procesiranju preteklih travm. Tovrstni obrambni mehanizmi so tesno povezani z navezanostjo na travmo: z nezavedno potrebo, da se izognemo globoki krizi identitete, ki bi sledila izgubi starega, travmatiziranega jaza. Posloviti se od življenja, ki ga poznamo – pa čeprav je to boleče – je pogosto zastrašujoče.

Zato ni nenavadno, da se ljudje zatekajo k psihedelikom, pogosto v obliki ponavljajočih se "retreatov", v večnem upanju, da bodo končno "ozdravili" svoje rane. V resnici pa takšno vedenje pogosto pomeni le nenehno ponovno uprizarjanje (re-enactment) travme; posameznik ostaja ujet v svoji bolečini, ne da bi jo zares razrešil, kar se pogosto sprevrže v doživljenjsko "delo na sebi", ki nima konca. Za nekatere postane obiskovanje takšnih dogodkov predvsem način iskanja pripadnosti in skupnosti – gre za obupan poskus iskanja smisla in lastne vrednosti – vse za kar so bili prikrajšani v otroštvu.

Zaključek

Ko presežemo pogosto polarizirano razpravo o tem, ali je uporaba psihedelikov v terapevtske namene koristna ali škodljiva, lahko končno naslovimo tisto, kar ostaja skrito: nezavedne motive, ki ljudi ženejo k njihovi uporabi.

V klinični praksi je opaziti očiten prepad med strogo nadzorovanimi raziskovalnimi protokoli in dejansko uporabo v realnem svetu. Psihedeliki so namreč pogosto le orodje za uresničitev nezavednih fantazij – tistih, ki temeljijo na zmotnem prepričanju, da bo že zgolj uvid v najgloblje travme sam po sebi prinesel njihovo razrešitev in nam podaril novo življenje. V tej luči se psihedeliki ne kažejo kot terapevtsko sredstvo, temveč kot hitra, vznemirljiva in navidez neboleča bližnjica, ki naj bi nadomestila dolgotrajen, včasih mučno počasen in razočaranja poln proces globoke psihoterapije.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), TSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc). Ima status učitelja in supervizorja transakcijske analize s področja psihoterapije - Teaching and Supervising Transactional Analyst (TSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik s področja psihoterapije - Certified Transactional Analyst (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične psihoterapevtske prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Je član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva - United Kingdom Council for Psychotherapy (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami (s poudarkom na mejni osebnostni motnji) ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj prakticira s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvornik članka v angleškem jeziku: Psychedelic-Assisted Therapy: What Remains Unconscious and Hidden

Reference:

Andrade, F. R. T., Buchborn, T., Thalheimer, G., Meinhardt, M. W., Joca, S., & de Almeida, R. M. M. (2025). Therapeutic Use of Psilocybin in Depression: a Systematic Review of Clinical Evidence. Acta Neuropsychiatrica, 37, e86, Article e86. https://doi.org/10.1017/neu.2025.10039

Barnett, B. S., Mauney, E. E., & King, F. (2025). Psychedelic-assisted therapy: An overview for the internist. Cleveland Clinic Journal of Medicine, 92(3), 171-180. https://doi.org/10.3949/ccjm.92a.24032

Borgogna, N. C., Owen, T., Petrovitch, D., Vaughn, J., Johnson, D. A. L., Pagano, L. A., Aita, S. L., & Hill, B. D. (2025). Incremental efficacy systematic review and meta-analysis of psilocybin-for-depression RCTs. Psychopharmacology, 242(10), 2139-2157. https://doi.org/10.1007/s00213-025-06788-w

Cashwell, C. S., Glosoff, H. L., & Hammond, C. (2010). Spiritual bypass: A preliminary investigation [doi:10.1002/j.2161-007X.2010.tb00014.x].

Fang, S., Yang, X., & Zhang, W. (2024). Efficacy and acceptability of psilocybin for primary or secondary depression: A systematic review and meta-analysis of randomized controlled trials [Systematic Review]. Frontiers in Psychiatry,Volume 15 - 2024. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2024.1359088

Fluyau, D., Kailasam, V. K., & Revadigar, N. (2024). Rapid and Prolonged Antidepressant and Antianxiety Effects of Psychedelics and 3,4-Methylenedioxy-methamphetamine—A Systematic Review and Meta-Analysis. Psychoactives, 3(4), 476-490.

Horton David, M., Morrison, B., & Schmidt, J. (2021). Systematized Review of Psychotherapeutic Components of Psilocybin-Assisted Psychotherapy. American Journal of Psychotherapy, 74, 140-149. https://doi.org/10.1176/appi.psychotherapy.20200055

Ley, L., Liechti, M. E., Becker, A. M., Straumann, I., Klaiber, A., Holze, F., Vogt, S. B., Arikci, D., & Schmid, Y. (2025). Motivation and retrospective appraisal of psychedelic study participation: a qualitative study in healthy volunteers. Psychopharmacology, 242(8), 1875-1892. https://doi.org/10.1007/s00213-025-06772-4

Marchi, M., Farina, R., Rachedi, K., Laonigro, F., Žuljević, M. F., Pingani, L., Ferrari, S., Somers, M., Boks, M. P. M., & Galeazzi, G. M. (2024). Psychedelics as an intervention for psychological, existential distress in terminally ill patients: A systematic review and network meta-analysis. Journal of Psychopharmacology, 02698811241303594. https://doi.org/10.1177/02698811241303594

Piper, T., Small, F., Brown, S., Kelleher, M., Mitcheson, L., Rucker, J., Young, A. H., & Marsden, J. (2025). Psychedelic-assisted treatment for substance use disorder: A narrative systematic review. Addiction. https://doi.org/10.1111/add.16762

Schutt, W. A., Exline, J. J., & Pait, K. C. (2025). How psychedelic experiences can cause, worsen, or resolve spiritual struggles: A mixed-methods study of psychedelic users. Psychology of Religion and Spirituality, 17(4), 398-414. https://doi.org/10.1037/rel0000562

Shahrour, G., Sohail, K., Elrais, S., Khan, M. H., Javeid, J., Samdani, K., Mansoor, H., Hussain, S. I., Sharma, D., Ehsan, M., & Nashwan, A. J. (2024). MDMA-assisted psychotherapy for the treatment of PTSD: A systematic review and meta-analysis of randomized controlled trials (RCTs). Neuropsychopharmacology Reports, 44(4), 672-681. https://doi.org/https://doi.org/10.1002/npr2.12485

Soares, C. M., Leite, Â., & Pinto, M. (2022). Self-care practices with psychedelics – a qualitative study of users’ perspectives. Journal of Psychoactive Drugs, No Pagination Specified-No Pagination Specified. https://doi.org/10.1080/02791072.2022.2071134

Stauffer, C. S., Anderson, B. T., Ortigo, K. M., & Woolley, J. (2021). Psilocybin-Assisted Group Therapy and Attachment: Observed Reduction in Attachment Anxiety and Influences of Attachment Insecurity on the Psilocybin Experience. ACS Pharmacol Transl Sci, 4(2), 526-532. https://doi.org/10.1021/acsptsci.0c00169

Sze Jing Yong, A., Bratuskins, S., Sultani, M. S., Blakeley, B., Davey, C. G., & Bell, J. S. (2025). Safety and efficacy of methylenedioxymethamphetamine (MDMA)-assisted psychotherapy in post-traumatic stress disorder: An overview of systematic reviews and meta-analyses. Australian & New Zealand Journal of Psychiatry, 59(4), 339-360. https://doi.org/10.1177/00048674251315642

van der Meer, P. B., Fuentes, J. J., Kaptein, A. A., Schoones, J. W., de Waal, M. M., Goudriaan, A. E., Kramers, K., Schellekens, A., Somers, M., Bossong, M. G., & Batalla, A. (2023). Therapeutic effect of psilocybin in addiction: A systematic review [Systematic Review]. Frontiers in Psychiatry, Volume 14 - 2023. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2023.1134454

Welwood, J. (2000). Toward a psychology of awakening: Buddhism, psychotherapy, and the path of personal and spiritual transformation. Shambala.

Whitfield, C. L. (2003). My recovery: A personal plan for healing. Health Communications.

Yao, Y., Guo, D., Lu, T.-S., Liu, F.-L., Huang, S.-H., Diao, M.-Q., Li, S.-X., Zhang, X.-J., Kosten, T. R., Shi, J., Bao, Y.-P., Lu, L., & Han, Y. (2024). Efficacy and safety of psychedelics for the treatment of mental disorders: A systematic review and meta-analysis. Psychiatry Research, 335, 1-26. https://doi.org/10.1016/j.psychres.2024.115886

Žuljević, M. F., Viđak, M., Vukojević, J., Hren, D., & Peričić, T. P. (2025). MDMA-Assisted Psychotherapy for PTSD: Evidence Synthesis and Methodological Challenges in a Rapidly Evolving Field. Current Treatment Options in Psychiatry, 12(1), 33. https://doi.org/10.1007/s40501-025-00369-6