Kriza srednjih let in uničenje sanj

Minljivost časa ima lahko učinek podoben psihoterapevtskemu procesu – uničenje posameznikovih sanj in nezavednih fantazij o idealnem življenju. Srednja leta so tako obdobje refleksije nad lastnim življenjem (Freund & Ritter, 2009); so trenutek, ko se človek ustavi in preveri, kje se je znašel, kar pa le redko poteka le na zavestni ravni.

Medtem ko človek na zavestni ravni morda razmišlja koliko let mu je še preostalo in ali bo to sploh zadostovalo za uresničitev mladostniških sanj, v ozadju pogosto poteka nezaveden in precej bolj surov proces streznitve. Spremljajo ga tesnoba, depresija ter globok občutek izgubljenosti in praznine. Pojavi se težko spoznanje, da smo nekje na poti zgrešili smer, kar s seboj prinese obžalovanje, jezo in zamero do lastnih odločitev. Obup, ki sledi soočenju z lastno omejenostjo in minljivostjo, lahko posameznika potisne v depresijo, vdanost v usodo in popolno otopelost. Lahko pa sproži manični beg v svobodo in iskanje novega življenja – pogosto skozi eskapizem ter radikalen prelom s sedanjostjo in preteklostjo.

Človek je navadno pripravljen storiti vse, da bi ohranili fantazijo o idealni prihodnosti. Gre za fantazijo, ki jo preoblikujemo v "sanje", da bi bila videti bolj dosegljiva, njen edini namen pa je zgolj obramba pred brezupom, ki bi ga prinesla resnica o tem, da stremimo zgolj po fantaziji in ne po nečem, kar je dejansko možno in realno. Fantazija ni uresničljiva, a priznati si to, bi uničilo njeno bistvo.

To obdobje nezavedne in spontane streznitve pogosto imenujemo kriza srednjih let. Ta pa navadno nastopi dosti prej kot domneva večina. Takrat se za pomoč pogosto odločijo tisti, ki v svojih dvajsetih ali zgodnjih tridesetih o psihoterapiji nikoli niso razmišljali.

Preden se poglobimo v notranjepsihično kompleksnost krize srednjih let pa moramo reči nekaj tudi o samem konceptu. Kriza srednjih let ima nezavidljivo laično konotacijo. Njeno diagnosticiranje zato pogosto ne pomaga razumeti bistva težav na katerih temelji. Te so ponavadi izjemno kompleksne in osebne narave. Paradoksalno nas lahko oznaka težav kot krize srednjih let odvrne od raziskovanja temeljev pojava, ki ga želimo razumeti. Po drugi strani pa v psihoterapijo pogosto prihajajo ljudje z določenim tipom težav, ki se pojavijo v specifičnem življenjskem obdobju, s tipičnimi simptomi, obžalovanji in spoznanji. Zato bi bilo izogibanje izrazu "kriza srednjih let" krivično do tovrstnih stisk.

Kriza srednjih let in zavestni um

Srednja leta pomenijo prehod iz zgodnjega v srednje obdobje odraslosti, kar se običajno zgodi v zgodnjih štiridesetih letih (Freund & Ritter, 2009), pri nekaterih pa že sredi tridesetih (Jacques, 1965). V tem času posameznik vrednoti svoje dosežke – osebne, poklicne, družbene in druge. Ponovno se vrednoti uresničitev svojih preteklih sanj. To je čas pogleda v preteklost in razmišljanja o prihodnosti v katero ta preteklost vodi. Gre za točko, ko se posameznik začne poslavljati od domneve, da se bodo njegove sanje v celoti uresničile, kar pogosto spremljajo obžalovanje, razočaranje, obup in občutek nesmisla.

Streznitev je neizogibna – celo za tiste z močnimi narcističnimi obrambnimi mehanizmi, ki lahko dolgo časa bežijo pred brezupom prihodnosti in izgubo mladosti. V srednjih letih se človek zave, da je potenciala, ki ga prinaša prihodnost, z vsakim letom manj. Možnosti, ki ostajajo, so skope; preostanek življenja je bolj determiniran in manj prilagodljiv za korenite spremembe kot je to moda bilo še pred nekaj leti.

Tovrstna spoznanja lahko spremljajo ne le občutek brezupa, depresija in žalovanje za življanjskimi odločitvami, ki jih nismo izbrali, temveč tudi anksioznost, panika, manični beg pred realnostjo in impulzivni poskusi, da bi si povrnili izgubljeno – da bi si vrnili potencial mladosti. To je trenutek soočenja z dejstvom, da lastna vsemogočnost ni več resnična – da pravzaprav nikoli ni bila – in soočenja s končnostjo življenja (Gabbard, 2013).  Čeprav je neizbežnost smrti spoznanje, ki je za marsikoga težko, pa pogosto najtežje stiske povzroča uničenje sanj in nezavednih fantazij.

Poglejmo primer uspešne ženske v poznih tridesetih, ki je vsa svoja mlada leta podredila karieri in se ob tem tolažila, da je to pač edino prav. Ravno ko pa začne dojemati, da v življenju obstaja še kaj več kot le poslovni uspeh, jo zadane realnost: njena zveza je razpadla, čas za družino pa ji neusmiljeno polzi iz rok. Ob pogledu na takšno prihodnost jo preplavi tista globoka, težka osamljenost, ki je ne more več odmisliti.

Ali pa vzemimo primer matere v srednjih štiridesetih, katere otroci so odrasli in zaživeli svoje življenje. Večino svoje zgodnje odraslosti je posvetila izključno materinstvu, ob tem pa vzdrževala fantazijo, da bo po njihovem odhodu končno lahko uživala v težko pričakovani svobodi. Vendar pa se obljubljeno zadovoljstvo ob izpraznjenem gnezdu ne pojavi. Nasprotno – brez otrok začne njena identiteta požrtvovalne matere bledeti, z njo pa izginja tudi občutek smisla, ki je bil tesno prepleten s to vlogo. Nenadoma se znajde v praznini, ujeta v odnosu, ki je ne izpolnjuje več, in v hrepenenju po nečem, kar bi v njej spet prebudilo iskro. Spoznanje, da bi za dosego notranje izpolnitve morala korenito spremeniti svoje življenje, je zanjo preveč uničujoče. Doživlja globoko osamljenost in grenkobo, ob tem pa jo nenehno preganja vprašanje, kje na svoji poti je naredila usodno napako.

Kriza srednjih let in nezavedna fantazija

Zavedati se moramo, da krize srednjih let ne povzroči zavestno razmišljanje o preteklosti in potencialu prihodnosti. Njen glavni vzrok ni le uničenje zavestnih sanj o boljši prihodnosti, temveč predvsem razpad nezavednih fantazij. Tak razpad vodi v brezup, vdanost v usodo, depresijo ter občutek poraza in nesmisla. Zaradi nezavedne narave fantazij se lahko depresivno stanje zdi naključno in nepovezano z življenjem, ki ga živimo.

Uničenje fantazij povzroči tudi doživljanje osamljenosti (Cohen & Junkers, 2006), ki se lahko zdi zunaj konteksta, saj je posameznik morda obkrožen z ljudmi oziroma ima lahko širok socialni krog. Osamljenost namreč izvira iz notranje izgube identitete, ki je bila vezana na razblinjene sanje, ambicije in cilje. Osamljenost, ki jo človek ob tem občuti, je notranja in ni povezana z zunanjo realnostjo. Odraža razpad pretekle identitete, kar osebo pusti brez pomembnega dela svojega notranjega sveta – brez nezavedne fantazije, ki mu je dajala upanje.

Kriza srednjih let in Bernova fantazija o Božičku

Eric Berne (1966) je v opisu tako imenovane fantazije o Božičku (Berne-ova različica nezavedne fantazije) nazorno opisal proces njenega razpada. Čeprav se je Berne osredotočal predvsem na razpad fantazije v procesu psihoterapevtskega procesa, enako velja za posameznikovo notranjepsihično dogajanje v času krize srednjih let.

Berne (1966) pravi, da v svoji nezavedni fantaziji "posameznik svoje vedenje in načrte utemeljuje na predpostavki, da mu bo, če se bo le vedel na določen način, sčasoma podarjen edinstven predmet ali oseba, ki mu bo prinesel najvišjo raven sreče" (str. 283). Z drugiumi besedami, posameznik, brez da bi se tega sploh zavedal, sledi določenim notranjim prepričanjem, ki naj bi ga vodila do življenjskega zadovoljstva. Velikokrat je takšen lov za življenjsko srečo povezan s tem, da oseba želi najti idealno ljubezen, ki ji bo omogočala, da se počuti brezpogojno sprejeto in varno.

Žal pa je tisti, ki "za svoje primerno vedenje nekaj pričakuje, obsojen na razočaranje" (Berne, 1966, str. 283). "Zdravi ljudje se naučijo opustiti to iskanje v korist tistega, kar ponuja resnični svet" (Berne, 1966, str. 283). Gre za proces proces opuščanja otroških iluzij. Pri "bolj občutljivih, dojemljivih in inteligentnih ljudeh se te iluzije razblinijo ena za drugo, kar vodi v različne oblike življenjskih kriz" (Berne, 1972, str. 26).

Gre torej za kolaps nezavedne fantazije, ki ga navadno spodbuja globoka psihoterapija, kar pa se lahko zgodi tudi spontano – skozi življenjski cikel – najpogosteje prav v srednjih letih. Težava nastane, ko se posameznik poskuša oklepati svojih fantazij namesto, da bi se z njihovim razpadom sprijaznil ter izgubo žaloval. Brez ustreznega procesiranja tovrstne izgube človek namreč lahko ostane v nenehnem stanju brezupa, zamere in nezadovoljstva.

Kaj sploh je nezavedna fantazija?

O nezavednih fantazijah je običajno težko razpravljati, saj se večini zdijo povsem abstraktne. Težave z razumevanjem tega izraza imajo lahko celo psihoterapevti, ki se ne ukvarjajo z nezavednim. Vendar pa so nezavedne fantazije vse prej kot zgolj abstraktne. Ko jih ozavestimo, se pokažejo kot zelo konkretne in realne.

Nezavedne fantazije se oblikujejo v otroštvu, ko se otrok sooča z neprietnimi ali travmatičnimi dogodki. Tako, na primer, ob izkušnji zgodnje travme v odnosu s staršem, otrok ustvari nezavedne fantazije z namenom, da bi obvladal notranjo bolečino, ji dal pomen in smisel in – kar je najpomembneje – ohranil podobo starša kot "dobrega", hkrati pa ohranil upanje na boljšo prihodnost. Ko tovrstne fantazije preučujemo kasneje v življenju, navadno nakazujejo na travmo, ki je povzročila njihov nastanek.

Vzemimo kot primer samsko žensko v poznih tridesetih, ki je poiskala psihoterapevtsko pomoč zaradi ponavljajočih se težav v partnerskih odnosih. Ti so bili nestabilni, pogosto pa so se končali z občutkom, da je bila s strani partnerja izkoriščena. Čutila je pritisk družine in prijateljev ter še naprej iskala idealnega partnerja, ki bi jo rešil pred družino, katere emocionalni talec je bila, pomagal pa bi ji tudi vzpostaviti distanco do toksičnih prijateljev. V dolgoletnem lovu na fantazijo pa se ji je s časom vedno bolj dozdevalo, da bo doživela svojo največjo nočno moro – samsko življenje in življenje osamljenosti. Vstop v srednja leta je izpostavil pomanjkanje časa za dosego idealne partnerske veze in s tem idealnega življenja – življenja svobode, miru, občutka sprejetosti in brezmejne ljubezni. Razpad fantazije je povzročil paniko, tesnobo in grozo pred samoto. Počutila se je kot izgubljen in zapuščen otrok, odvržen v hladen svet odraslih, z razbitimi sanjami o popolni ljubezni.

Zakaj je bilo njeno življenje takšno? Odgovor je ležal v otroštvu. Kot otrok je prevzela vlogo parentificiranega otroka (parentified child), pri tem pa med materinimmi nenehnimi konflikti z očetom skrbela za materin lastni strah pred zapuščenostjo. Nezavedno je postala psihološka skrbnica družine – vloga v kateri se je počutila ujeto, nevidno in ujeto, a vendar varno in z občutkom predvidljivosti. Kot protiutež je razvila nezavedno fantazijo o svobodi in idealnem partnerskem odnosu: "če bom dovolj dobro poskrbela za potrebe drugih, bom našla popolnega moškega, ki me bo videl, priznal in rešil." Je pa prav ta fantazija imela globji in dosti bolj destruktiven vpliv. Da jo je lahko ohranila ni smela postati resničnost – morala je uničiti vsako možnost za srečanje s "princem na belem konju". V njeni otroški logiki bi takšen rešitelj v njenem življenju povzročil razpad njene primarne družine – njen fokus namreč ne bi več bil na mami, kar bi jo uničilo. V njenem nezavednem svetu je bila prav ona tista sila, ki drži družino skupaj; če bi jo zapustila, bi to vodilo v njeno notranje sesutje. Z ozaveščenjem nezavedne fantazije je spoznala, da je sabotirala vse dotedanje partnerske odnose zgolj zato, da ji ne bi bilo potrebno zapustiti svoje primarne družine – spoznanje, ki je pripeljalo do boleče resnice: svojo preteklost je žrtvovala družini, svoje lastne potrebe pa ob tem zanemarjala. Spoznala je, da idealnega rešitelja ne bo, saj je bil le-ta zgolj  popačena slika realnosti, ki jo je ustvarila njena fantazija. Razpad nezavedne fantazije je povzročil, da je svojo preteklost videla kot zapravljeno, kar je vodilo v jezo, grenkobo in občutek neizmerne izgube.

Potreba po žalovanju za preteklostjo in prihodnostjo

Krizo srednjih let, če parafraziramo Seneco, zaznamuje spoznanje, da je smrt uničila že velik del našega življenja – našo preteklost. Preteklost predstavlja izgubljeni potencial – tako potencial preteklosti kot tudi potencial prihodnosti. Preteklost in sedanjost namreč določata potencial prihodnosti.

Napačne odločitve v zgodnji odraslosti – najsi gre za kariero ali partnerske odnose – ne vplivajo le na trenutno situacijo, temveč postavljajo omejitve tudi naši prihodnosti. Odločitev o karieri v zgodnjih dvajsetih, na primer, oblikuje življenje v štiridesetih, kar pa se žal pokaže šele takrat, ko je že prepozno za korenite spremembe.

Ko se posameznik zateče k psihoterapiji zaradi krize srednjih let, se pogosto znajde v situaciji, ko se mora soočiti s preteklostjo in izgubami, ki jih je ta povzročila za njegovo sedanjost in prihodnost.

Uspešna podjetnica v zgodnjih štiridesetih, ki je celo desetletje gradila posel, je tako začela doživljati depresijo in globoko žalost. Kljub temu da je imela družino, je v fantaziji, da ji bo vrhunski uspeh omogočil svobodno življenje brez nenehnega prilagajanja drugim, ostajala fokusirana na kariero. V psihoterapiji je spoznala, da je bila njena kariera beg pred realnostjo odraslega življenja. Poslovni uspeh ji nikoli ni prinesel izpolnitve, niti ni zapolnil njene notranje praznine. Soočenje s preteklostjo je bilo težko, saj je spoznala koliko let je izgubila in kako je s tem uničila svojo prihodnost. Ostala je brez prijateljev, odtujena od svojih otrok ter v razpadajočem se partnerskem odnosu. Bila je svobodna, a to ni bila svoboda, ki jo je želela. To je bila svoboda polna praznine, obžalovanj in zamer. Žalovanje za uničeno preteklostjo je bilo težko, a žalovanje za uničeno prihodnostjo – za potencialom, ki ga ni bilo več – je bilo še težje.

Zaključek

Prehod iz zgodnje v srednjo odraslost pogosto zaznamuje spoznanje, da je neustavljiv tok časa močna sila, ki lahko razbije narcistične obrambe omnipotentnosti in grandioznosti. S tokom časa se sesujejo sanje in fantazije o večni mladosti, neskončnem uspehu in popolni, zliti ljubezni. Tok čas ne pozroči le zavestnega prevrednotenja življenjskih ciljev in sanj, temveč lahko uniči naše najglobje nezavedne fantazije, razpad katerih lahko povzroči krizo srednjih let – krizo, ki jo je zaradi njene nezavedne narave težko neposredno pripisati trenutnemu življenjskemu kontekstu. Pogosto je kriza srednjih let kot zid, ki ga občuti maratonec – ravno ko verjame, da je na vrhuncu in neustavljiv, ga le-ta zadane s polno silo, ustavi in ubije vsakršno upanje.

Aleš Živkovič, MSc (TA psih.), CTA(P), TSTA(P), psihoterapevt, svetovalec, supervizor

Aleš Živkovič je psihoterapevt, svetovalec, klinični supervizor in učitelj psihoterapije. Na univerzi Middlesex v Londonu je pridobil naziv magistra znanosti iz transakcijsko-analitične psihoterapije (MSc). Ima status učitelja in supervizorja transakcijske analize s področja psihoterapije - Teaching and Supervising Transactional Analyst (TSTA-P). Prav tako je na področju psihoterapije pridobil naziv certificiran transakcijski analitik s področja psihoterapije - Certified Transactional Analyst (CTA-P). Izkušnje s psihoterapevtskim delom s posamezniki in skupinami je med drugim pridobival v okviru svoje zasebne klinične psihoterapevtske prakse v Londonu ter deloval v okviru nacionalne zdravstvene službe (NHS) v Veliki Britaniji. Je član Sveta za psihoterapijo Združenega kraljestva - United Kingdom Council for Psychotherapy (UKCP). Trenutno deluje kot psihoterapevt, svetovalec in supervizor z zasebno klinično prakso, v kateri se posebej posveča zdravljenju težav, povezanih s travmo iz otroštva, osebnostnimi motnjami (s poudarkom na mejni osebnostni motnji) ter težavami v odnosih. Velik del njegove psihoterapevtske prakse zajema psihoterapijo prek spleta, saj prakticira s klienti s celotnega sveta. Aleš je ustanovitelj posebnega psihoterapevtskega pristopa, imenovanega interpretativna dinamska transakcijsko-analitična psihoterapija (IDTAP). Več o Alešu in kako stopiti v stik z njim, najdete tukaj.

Izvorni članek v angleškem jeziku: Midlife Crisis: The Fall of the Dream

Reference:

Berne, E. (1966). Principles of group treatment. Grove Press.

Berne, E. (1972). What do you do after you say hello? The psychology of human destiny. Grove Press.

Cohen, N. A., & Junkers, G. (2006). On loneliness and the ageing process. In Is it Too Late? (1st ed., pp. 27–39). Routledge. https://doi.org/10.4324/9780429476266-2

Freund, A. M., & Ritter, J. O. (2009). Midlife crisis: a debate. Gerontology, 55(5), 582–591. https://doi.org/10.1159/000227322

Jaques, E. (1965). Death and the mid-life crisis. The International Journal of Psychoanalysis, 46(4), 502–514.

Montero, G. J., de Montero, A. M. C., & de Vogelfanger, L. S. (2013). Interview with Glen O. Gabbard (USA). In Updating Midlife (1st ed., pp. 93–102). Routledge. https://doi.org/10.4324/9780429484650-9